Na Kulturneža pa eno tako fletno, sončno, brez matra.
Urca in pol vožnje hitro mine, pri Gmundu odvijemo v hrib in se malček kasneje veselo žvižgajoče uparkiramo pr Fridotu. Prvi! Stopimo na dile, dva klančka in odprejo se nam čudoviti pogledi. Nikjer nikogar, dan pa fantastičen! Uživamo v razgledih na Hochalm in ostale korenjake in fletno v andantino tempu napredujemo ob žičnati ograji po spihanem grebenu. Na vrhu mirno, gledamo na drugo stran - sledi so na Poisnigu, pa na Sternspitze, množice napadajo Faschaunija, eni asi v strmini pod Reitereckom... Noro je.
Lepo adagio se pripravimo in se poženemo. Zgoraj trdo in spihano, na strminci ugledamo napihanca in kar direktno dol - "u wukno" - z veliko "občutka in mehkobe" (bi reku Urbe, kajne Matjaž?).
"Luna sije, kladvo bije"
Frido poje v F-duru
v gozdu nas preseneti dobro rejen lubadar
krasni pogledi na Hochalm
mi pa tempo andantino
"toj pa prou za slikat!"
Štubi
panorama na vrhu
na drugi strani vele-flanka Sternspitze
krasna pela po napihancu
podpisano s snežno belo
Pela po napihancu je vrhunska. Malo pozibavaš boke in dile kar same ripajo levo-desno. En sam užitek! Vmes še malo luža-adrenalina, potem pridemo do redkega gozda, kjer je že kar odjuženo. Z nekaj drvarjenja se prebijemo mimo podrtih dreves in čez dva potoka. Še kratek zaključek po sneženi cesti in že nas pri Fridotu postreže srnica...
luža-contest
sinhrono
perspektiva
Srnica postreže...
Bleifrei?? Ne, samo čudn kozarc, notr se smeje Frančiškaner :)
Kulturno smo se obnašali!
PS
Kot zanimivost - na kasi za tunel sem v avtu pred nami opazil, da nas je kar nekaj takih, ki imamo težave z avtomati - kam in kako vtakniti in obrniti kartico in kako jo ujeti, ko jo avtomat v loku izpljune na tla točno pod avto. Vrata pa preblizu mašine, da bi se jih dalo odpreti... Donnerwetter, hilfe brauchen!
Steep learning curve!
***
"Život je tak, roké, nogé
so, kakršne so préd bilé.
Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakršna je préd bila."
Ni komentarjev:
Objavite komentar