Klammljoch, 16.7.2026

Zbudiva se zgodaj, obeta se lep in dolg dan. Midva pa pripravljena! Etapa bo po izračunih vzela vsaj 7 ur. 

Po krepčilnem fruštku za dobro jutro zagrizeva v breg. 6km klanca do jezera Lago di Anterselva mine v poskočnem/allegro tempu. Kratka osvežitev v kristalno jasnem jutru. Grem naprej po serpentinah SP44 na avstrijsko stran do Staller Sattel. Cesta je lepo navita, senčna in ozka. Promet spuščajo v intervalih, tako da ni moteč. En sam užitek - 5km in 400 višincev. 

Na sedlu se mal iščeva - bo treba zgleda Božičku pisat za voki-tokije ;)

S sedla leti navzdol (brzine so že primerljive z ženskimi etapami). 8km zavitega spusta, da komaj udaneva odcep ob reki Schwarzbach v dolini Defereggental - čudovita, osamljena, prava poezija.

Mal se dvigneš, potem pa kolesarjenje po zaviti cesti med osamljenimi kmetijami, kravcami in neskončnimi zelenimi pobočji proti tritisočakom. 15km čistega užitka - za dušo.

Dve uri in pribrcava do Klammljocha (2.288), kjer se cesta prebrne na italijansko stran. Dobre štiri ure sva že v sedlu, super je, hladno, pogledi pa prekrasni. Mal poguštava, dodava en layer oblačil in po lepo speljani cesti mimo jezerca navzdol.

Letiiii, zatakneva se v Malga dei Dossi (Knuttenalm) na gamsu in kajzer-šmornu. 

Nadvrhunsko za $$$$$.

Dan je čudovit, midva pa izvrstno okrepčana nadaljujeva. "Saj gre samo že navzdol" si požvižgavam, ko v Riva di Tures uletiva na asfalt. Spust in potem na kolesarsko za Brunico.

Ko prideva v dolino, je spusta konec, sonce neusmiljeno žge in moči popuščajo...

za fruštk takoj u klanc

spokojno pri Lago di Anterselva

cesta na prehod Staller Sattel

serpentinasti vzpon

šit, kera šikana ;)

Staller Sattel

za trenutek odloživa delo...

brzinski spust do odcepa

med začudenimi kravcami

za Klammljoch

Little Tibet

osamljeno in čudovito

dolina se kar ne neha

Klammljoch

samo še navzdol

lepše ne gre

utrinek

Malga dei Dossi

cesarski kajzer-šmorn 😍

pa navzdol za Brunico

Ja, teh 20km do Brunica se kar vleče. Res je vroče, čez 30, nič več svežine, gre samo še na trmo.

Vsa razgreta se ustaviva in počivava v senci za zidom štacune. 

Mava pa še 22km po tej vročini in to v glavnem klanca.

Kolesarske okrog Brunica so lepo speljane, vseeno sonce žge in kilometri se ne premaknejo nikamor. Telo je pregreto, par tunelčkov deluje kot pravi balzam... 

tunelčki odrešitve

Končno pri (P)Rasunu odvijeva proti campingu. Huh, še 10 km. Material je na koncu, res je vroče, gre v rdeče...

Valjda mi na zadnjem klancu odnese še baterijo. Mam že dobrih 2.200 višincev v nogah in 7 ur v riti. Še mal... matram se, grizem, končno premagam (s potovalno hitrostjo močerada) še ta klanec in do avta v campingu.

Nepremično stojim pol ure pod mrzlim tušem, da nekako pridem k sebi...

Huh!

En sam užitek!!!

Naneslo je slabih 100km in skoraj 2.300 višincev. 7 ur in pol.

***

Pesem je trenutku primerno malce prirejena

"Selva, Selva

Anterselva

Putuj, Selva

I molim te, ne naginji se kroz prozor"

Bijelo Dugme

Lago di Valdaora, 15.7.2026

 Uuuu, super sva spala - sveže & hladno! Pa še zjutraj se nama ni nikamor mudilo, ker je prav narahlo padal dež. Škrabljanje padajočih kapljic naju je dodatno uspavalo, ampak kaj, ko mehur že vriska. Težka dilema - še mal ostat v toplem gnezdu in mencat, ali laufat na wc? No, držat se ne da v nedogled in na koncu mehur vedno zmaga...

Po krepčilnem zajtrku se odpraviva (za spremembo navzdol) po lepo urejenih potkah Anterselve. Res imajo uštimano, od hiš do oznak poti. Anterselva di Mezzo, di Sotto, pa ob vodi vse do Rasuna. Na desno gledava pobočja Kronplatza, midva pa po malo lutanja v levo do jezerca Valdaora. Čez jez in še malo po drugi strani, potem pa počasi nazaj...

camping Antholz

srčni pogled

zjutraj še malo poleživa "u jaslicah"

Anterselva di Sotto

rahlo navzdol, vseskozi ob vodi

Kronplatz

in že šibamo nazaj med tritisočake

Popoldne skočiva do jezera Lago di Anterselva, da preveriva klanec za jutrišnjo kraljevsko etapo... 

Lago di Anterselva

Snežno beli hladi nogce

biatlon center in za njim Wildgall (Collaspro) 3,273m

Počasi nazaj v camping, balinčki, sirček & vinček, da se pripraviva na jutrišnji dan.

za dobro pripravo je zadišala jota

To-yota!

***

St. Jakob in Defereggen, 14.7.2026

 Taa-daa!

On the road again.

Napokava Berlingeca in gasa v hladnejše kraje. Južna Tirolska - jodl jodl juhej! Kljub letom (vozila, da se razumemo ;) računava, da bo material zdržal. Vse je pripravljeno, muzika svira, midva pa skozi novo cev karavanškega tunela (čist drugačna, ne morš verjet ;) mimo Filaha za Lienz. In še malo naprej, levo, v čudovito dolino Defereggental. Lepo počasi do St.Jakoba. Vmes se čudiva plazovom in pojedini, ki so jo očitno uprizorili lubadarji, saj so precejšnja območja smrekovega gozda povsem posušena. 

Uparkirava pri žičnicah, za prvo turo sem zarisal vzpon z bicikli do zgornje postaje in potem peš na Großer Leppleskofel (2.881m). Na izhodišču je vreme bolj kilavo (v bistvu super, ni vroče), ostali kolesarji naju prepričujejo, da je cesta gradbišče in vse prašno. Ker naju mnenje naključnih ni še nikoli ustavilo, pogumno nadaljujeva in mlinčkava v breg. Spodaj je res nekaj strojev in par kupov zemljine, ampak nič strašnega. Lezeva naprej, navzgor za Mooseralm, kamor se vije lepo speljana cesta. Kmalu sva na vrhu prve postaje žičnice, tu se odprejo travnate planjave in visokogorski pašniki s kravcami.

Potrudiva se do planine Mooseralm in do majhnega jezerca Ochsenlacke. Vreme se vse bolj zapira, z zahoda prihajajo temni oblaki. Na "turbo" skočim do konca WeissSpitzBahn (2.454m) in ker gre strma oskrbovalno pot še naprej, se pomatram do zaključka žičnice Leppleskofel (2.683m) - wau, višje kot Mangart! No, tu me zalijejo prve kaplje. Sicer ni drame, ampak kar na lepem pa začne treskati in to precej blizu! Za na vrh Großer Leppleskofel ni variante, dodatno se oblečem in karseda hitro "na norca" dol. Tereni so izpostavljeni in občutek švigajočih strel ni ravno navdušujoč...

V pravem nalivu pridrvim do jezerca, poberem boljšo polovico in v duetu drviva navzdol. Kravce so se poskrile, bliska se in grmi. Pol pa še toča - pika naju v roke in obraz, drviva navzdol, da vse šprica. Čisto sva odrevenela. Končno se prebijeva do gozda, ki daje občutek lažne varnosti. Čimprej navzdol - usrana sva pa od glave do pet (pa še mal u hlačah ;)

idiličen začetek vzpona proti planini Mooseralm

cesta se zvija kot kača

insta-punkt

potegnem do vrha žičnice

sameva jezerce v tihoti (še nekaj minut)

potegnem do vrha zadnje žičnice 2.683m

pogled navzdol na jezerce

(že pada, vročinski val se je skril)

pogled na Großer Leppleskofel

v nalivu se malo zaščitiva pri koči in se poženeva v dolino

Huh, preživela. Na parkingu ni žive duše, dež poneha, celica se je premaknila naprej. Sušiva premočene in blatne cunje, sonce pa že neusmiljeno nabija. Turisti se vračajo in naju vsa blatna gledajo, kot da sva z drugega planeta. No, saj...

V bližnji športni trgovini zaprosiva za šlauh in temeljito opereva sebe in kolesa.

Napokava, vžgeva kurjavo in dalje. 

Do konca doline in na prelaz Staller Sattel, ter naprej v Italijo...

Obersee na meji Avstrija - Italija

Staller Sattel

Po ozki, zaviti cestici mimo Lago di Anterselva in biatlonskega štadiona vse do campinga Antholz.

Po jurja višincih in nori dirki navzdol si privoščiva vroč tuš in domače filane...

...paprike!!! 💜

Dobljen dan!

***

"Ah, keep your eyes on the road

Your hands upon the wheel

Keep your eyes on the road

Your hands upon the wheel

Yeah, we're going to the roadhouse

Gonna have a real, a good-time"

The Doors

  

Pod Montažem - Piani di La trail, 13.7.2026

 Odkrijeva trail z Montaževe visoke planote in se v vročem dnevu podava v Reklansko dolino. Čez Sella Neveo in potem desno v vasico Piani di Qua, kjer uparkirava. Je že kar "toplo", po senčni ozki cestici se skozi Stretti gor-dol prebijeva do ceste SP76 in potem par ovinkov do sedla. Naprej po makadamski, ki se vzpenja proti planini Krajni dol (Cregnedul di Sopra). Fajna senčna se razgibano vzpenja navzgor - par kitic je kar strmih. Pogledi na drugo stran - na Kaninsko pogorje - so navdihujoči!

S planine najprej rahel spust in potem prečno vse do planine Zgornje Lariče. Krasen, uživaški del poti.

Hitro sem na Montaževi visoki planoti, Poliški Špiki imajo žal kape, ampak ambient je pa mogočen. Potegneva do sirarne (Malga Montasio), se oskrbiva s sirom in takoj za bajto dol na Sentiero 622.

Tu se začne spust, ki je ravno pravi za naju - dovolj široko, ni prestrmo in ride podelaš z osnovnimi tehnikami. Fajn je, uživava. Spust je kar dolg, lepo speljan, treba je izgubiti jurja višincev.

Res uživava, kar ne morem verjeti, kako lepo je pot speljana preko na pogled zelo strme stene.

Še čez senožeta, pa skozi vrt zadnje hiške in že sva v Piani di La.

vasica Piani di La - začetek in konec traila

proti Nevejskem sedlu

pogledi na Kaninsko pogorje s poti Sentiero 625

panorama s planino Zgornje Lariče

Montaževa visoka planota

Sentiero 622 - spust Piani di La

trail je širok

in serpentinast

kakšen del je treba "na roko"

zaključek v Piani di La

za osvežitev še slap Cascate Rio Montasio

Ja, prav super.

Velikokrat sva že bila pod Montažem, ampak te poti pa še nisva poznala.

Navdušena!

***

"It's been a long time since I rock and rolled"

Led Zeppelin