*** Izpostavljeno ***

Svaneti, 28.12. 2019 - 4.1.2020

Dolgo pričakovana pustolovščina se je končno začela. Po stresnem decembru smo odpotovali nekam daleč, nekam drugam, nekam, kjer se je čas...

3.8.26

Spremembe, 3.8.2026

 Ko se ena zgodba zaključi, se odpre tisoč drugih možnosti.
Gambling no more!


***

"Ne morš ceu lajf delat isto,
pol pa prčakvat spremembe"

2.8.26

Dolgo vroče poletje, 2.8.2026

 Borimo se z vročinskimi valovi.
Malo tu, malo tam...

letina je obilna - posebej so zadovoljni chiliji

vode ni nikoli preveč

včasih smo tudi jedli

včasih pa je bila prava gozba

obiski in koncerti

baje je treba spit vsaj 2 litra na dan :O

novosti

najlepše pa je doma

Vse ostalo je povedal Billy...

***

"Stranger...

It's hot here at night, lonely, black and quiet
On a hot summer night
Don't be afraid of the world we made
On a hot summer night

'Cause when a long-legged lovely walks by
Yeah, you can see the look in her eye
Then you know that it's

Hot in the city
Hot in the city tonight (tonight)"

25.7.26

Planina Razor, 25.7.2026

 Zbudim se zgodaj. Najboljša budilka je mehur.
Vstanem v popolni tišini. WTF? Ni žaganja in obdelovanja težkih kovin, niti ubranega post-koncertnega kruljenja head-bangerjev. Hmmm... Zgleda tut metalci niso več to, kar so bili včasih.

Ker se napoveduje vroč dan, že zgodaj zajahava kolesi in proti Ljubinju. Tu se cesta postavi pokonci. Če ga niso žgali metalci, naju požge 8 km klanca do planine Stador. Tu se zadeva umiri, počijeva. In dalje, dodatnih 7 km, ampak bolj soft klancev. Počasi se dvigujeva, gozd se redči. Vijugava med kravcami, ki nezainteresirano premlevajo svoje zadeve in nama namenijo dooolge in začudene poglede, češ, "da se jima da". 

Mimo mlekarne na planini Kuk, kjer zadiši po sirotki in svežem mleku. Pa naprej proti planini Razor - zadnji del je strm, telo se kuha. Do koče, kjer si privoščiva cel hlebec sira. Debel, še topel, diši po travcah in kravcah! Čekirava še vrhove, na seniku prebereva knjige in se po trailu odkotaliva v dolino. Peto kolo (hlebec sira) se seveda kotali z nama ;)

ni druge kot u klanc

prva planina



mlekarna na pl. Kuk s pašniki

proti planini Razor

zadnja kitica je strma

evo nas

razgledi

peto kolo

senik knjig

čekiramo vrhove

začetek spusta

fajn širok

Trail je fajn, širok in zavit, kamenje in korenine. Padeva v Tolminske Ravne, potem pa še spust po asfaltu nazaj vse do kampa. Tolminator že diha in se ogreva. Kmalu se bo začelo rjovenje...

mala gorska deklica

Namakava nogce v Tolminki in se čudiva kontrastu - prej skoraj sama na planini s kravcami, sedaj v objemu kitarskih riffov, žaganja in basovskih linij. 
Tolmin, kot ga imamo radi!

  ***
"From hell they rise, with screams and cries
At death's own will
In frantic rage they set the stage
They start to kill"

24.7.26

Divje Babe in Šebreljski vrh, 24.7.2026

 Domač počitek vedno paše, čeprav neke prave osvežitve ni. Visoke temperature vztrajajo, midva pa kreneva v raziskovanje Idrskega.
Lepo počasi se zapeljeva proti Cerknem, kjer so že priprave za festival. Pride tudi Jan, ni zajebancije ;)
Nekako se odmotava med gasilci in postavljalci klopi in odra in parkirava ob Cerknici pod posestvom Zelinc. Kratke priprave in že sva v sedlu. Najprej ob Idrijci po cesti navzdol skozi Reko proti Stopniku. Takoj na začetku uzrem okrepčevalnico ob cesti in slutim, da bo prišla še kako prav. (in kot je to pogosto, sem imel še kako prav).

Prečkava Idrijco in zagrizeva proti Šebreljam. 4 km klanca se strumno vije navzgor, pridobivava na višini. Potem se odpre, skozi Šebrelje mimo cerkve Sv. Jurija naprej na makadam za Divje Babe. Lepo in osamljeno.

Nad dolino stoji cerkvica Sv. Ivana. Energija seva! Se kar zadrživa, potem pa peš spust proti jami Divje Babe. Vseskozi naju spremljajo lepi razgledi na dolino Idrijce, visokogorske kmetije in gore v ozadju. Babe so tko divje, da je vse zabarikadirano in zaprto. Odžvižgava kitico, dve, Bab ni, tudi jamskemu medvedu je prevroče in tako počasi sopihava nazaj v breg. V tej vročini moči hitro pojemajo.

Pri cerkvici posediva v senci in uživava v spokojnosti trenutka. Potem nazaj za Šebrelje in po lepih makadamskih poteh proti Šebreljskemu vrhu. Mlinčkava, stopinje se dvigujejo. Na sedelcu za hišo zavijeva v gozd, potem pa med travami strmo proti golemu vrhu. Super je, še klopca za počitek in razgledna tabla s popisom vrhov. Sva sama, za trenutek uleti še  legenda Tulio, ampak se kmalu izgubi in gre "na pot med Pelije, do Andaluzije"... 

Nič, čeprav je zelo lepo, je treba naprej. Spust (ki pa vsebuje tudi prvine vzpona ;) do Jagršč, ki navdušijo z razgledi. Sonce je visoko, midva pa v zaključni senčni spust proti Straži. Nazaj na cesto uletiva 100 m pred parkiranim avtomobilom...

Šebreljanka, Šebreljanka

Šebrelje

čudovita cerkvica Sv. Ivana


pri treh macesnih s pogledom na Idrijco

panorama

še z druge strani

"zej pa na Babe!!!"

in to une, ta divje ;)

ni jih doma

za Šebreljski vrh

razgledna ploščad

počivav

pogled na Jagršče

Krasno! Mal se zapeljeva po cesti in takoj v uno tisto okrepčevalnico. 
Kurn'k se ji reče. 
Majo pa Zajca! 😍

za bistre oči - najdi razliko med slikama
(posneti v razmaku ene minute)

Ja, Zajc je sedu k svina!

Odjadrava naprej poiskat camping v Tolmin. Valjda ob reki vse polno, glih Tolminator dogaja. Namestiva se v campingu Siber, ujameva še nekaj sence. 

prostorček

chil-out ob Soči

Noč mine ob prijetnih metalskih zvokih. Žagajo ga skoraj do jutra in preženejo vse komarje.

kje sva se potepala


***

"Južni veter nosi greh,
peno na valovih las.
Ob robovih noči poželjivo šumi
moker glas v razgaljeni čas."



16.7.26

Klammljoch, 16.7.2026

Zbudiva se zgodaj, obeta se lep in dolg dan. Midva pa pripravljena! Etapa bo po izračunih vzela vsaj 7 ur. 
Po krepčilnem fruštku za dobro jutro zagrizeva v breg. 6km klanca do jezera Lago di Anterselva mine v poskočnem/allegro tempu. Kratka osvežitev v kristalno jasnem jutru. Grem naprej po serpentinah SP44 na avstrijsko stran do Staller Sattel. Cesta je lepo navita, senčna in ozka. Promet spuščajo v intervalih, tako da ni moteč. En sam užitek - 5km in 400 višincev. 

Na sedlu se mal iščeva - bo treba zgleda Božičku pisat za voki-tokije ;)
S sedla leti navzdol (brzine so že primerljive z ženskimi etapami). 8km zavitega spusta, da komaj udaneva odcep ob reki Schwarzbach v dolini Defereggental - čudovita, osamljena, prava poezija.
Mal se dvigneš, potem pa kolesarjenje po zaviti cesti med osamljenimi kmetijami, kravcami in neskončnimi zelenimi pobočji proti tritisočakom. 15km čistega užitka - za dušo.

Dve uri in pribrcava do Klammljocha (2.288), kjer se cesta prebrne na italijansko stran. Dobre štiri ure sva že v sedlu, super je, hladno, pogledi pa prekrasni. Mal poguštava, dodava en layer oblačil in po lepo speljani cesti mimo jezerca navzdol.

Letiiii, zatakneva se v Malga dei Dossi (Knuttenalm) na gamsu in kajzer-šmornu. 
Nadvrhunsko za $$$$$.

Dan je čudovit, midva pa izvrstno okrepčana nadaljujeva. "Saj gre samo že navzdol" si požvižgavam, ko v Riva di Tures uletiva na asfalt. Spust in potem na kolesarsko za Brunico.
Ko prideva v dolino, je spusta konec, sonce neusmiljeno žge in moči popuščajo...

za fruštk takoj u klanc

spokojno pri Lago di Anterselva

cesta na prehod Staller Sattel

serpentinasti vzpon

šit, kera šikana ;)

Staller Sattel

za trenutek odloživa delo...


brzinski spust do odcepa

med začudenimi kravcami

za Klammljoch

Little Tibet

osamljeno in čudovito

dolina se kar ne neha

Klammljoch

samo še navzdol

lepše ne gre

utrinek

Malga dei Dossi

cesarski kajzer-šmorn 😍

pa navzdol za Brunico

Ja, teh 20km do Brunica se kar vleče. Res je vroče, čez 30, nič več svežine, gre samo še na trmo.
Vsa razgreta se ustaviva in počivava v senci za zidom štacune. 
Mava pa še 22km po tej vročini in to v glavnem klanca.

Kolesarske okrog Brunica so lepo speljane, vseeno sonce žge in kilometri se ne premaknejo nikamor. Telo je pregreto, par tunelčkov deluje kot pravi balzam... 

tunelčki odrešitve

Končno pri (P)Rasunu odvijeva proti campingu. Huh, še 10 km. Material je na koncu, res je vroče, gre v rdeče...
Valjda mi na zadnjem klancu odnese še baterijo. Mam že dobrih 2.200 višincev v nogah in 7 ur v riti. Še mal... matram se, grizem, končno premagam (s potovalno hitrostjo močerada) še ta klanec in do avta v campingu.

Nepremično stojim pol ure pod mrzlim tušem, da nekako pridem k sebi...
Huh!
En sam užitek!!!

Naneslo je slabih 100km in skoraj 2.300 višincev. 7 ur in pol.


***

Pesem je trenutku primerno malce prirejena

"Selva, Selva
Anterselva
Putuj, Selva
I molim te, ne naginji se kroz prozor"