Pride dan, ko se vse poklopi. Ampak res čisto vse!
Vreme za vikend je obetalo, ozračje se je malček shladilo. Bicikli poservisirani in nestrpno hrzajo privezani (cela zgodba zadaj ;) v Caddylacu, ko se precej zgodaj peljemo proti Kranjski gori.
Nogce so vrhunske, vzdušje nadvrhunsko.
V Kranjski se v miru pripravimo in v jutranjem hladu v poskočnem allegro tempu (z veliko de-kadence) jo že režemo proti Jasni. Prisank zažari obsijan s prvimi žarki, Tine ni, novi dvostezni rampa-parking-tranzit režim se bahato postavlja. Mi se režimo okoli Ušes in direkt v hrib - na Rusko!
Kraljici gresta kraljevsko, jaz pa spremljevalno-spodbujevalno-oskrbovalno vozilo.
Vsi kamenčki v mozaiku so na svojem mestu. Tu in zdaj!
Punci sta lahkotno prebrcali vršiške serpentine, se pofotkali in spustili v Trento.
Ata ga je avtomatsko pičil čez Predel in uparkiral pri mostu na začetku Mangartske ceste.
Pripravim osvežitve, dam ven Edija Zverjasca in ga spustim s ketne. Leti, komaj se zavedam okolice in razgledov, že tunel. Pa drugi, tretji, četrti... Gasa!
Mal se mesađiramo s puncami, dobro jima gre, že grizeta skozi Kluže in naprej.
Jaz pa na vrh sedla, dan je res vrhunski - gremo še mal peš pogledat.
Šibam po Italjanski, folka noro, zajle so preobremenjene. Pot do vrha sem imel v drugačnem spominu, zaključni vzpon mi izpije moči. Pa še sonce začne neusmiljeno nabijati.
Punci medtem pri avtu, osvežitev in družno napadeta mangartski klanec. Jaz pa zaključno mangartsko strmino.
Še mal, evo ga križ, juhuhuuu. Gor smo in gledamo dol!
Noro!
Tut sam se mal okrepčam, potem navzdol, kjer so na zajlah še večji zastoji. Ampak ni panike, mamo cajt, u izi, čeprav se kolena že oglašajo. Kr dolga, končno se spustim na potko proti cesti in lociram dve čeladi, ki se svetita v soncu. Kot bi se dogovorili, skoraj istočasno smo spet na sedlu!
Wauuu.
Vsak na svoj način utrujeni ampak neverjetno zadovoljni in vzhičeni!
ogrevanje pred pravilno razvrstitvijo za Vršič
Ruska - prvi poskus pobega
gore so ožarjene
Le Serpentine
Vršič - človk ne ve, al bi parkiral al šel kar naprej?
kljub tranzitni karti uspe hitra fotka ;)
gori-doli po čudoviti Trenti
medtem ga Ata guzi proti Mangartu
panoram-ska
pogled z vrha sedla - Belopeška so podlegla skrčflaciji :O
njegovo veličanstvo Mangart
punci pa že v Logu
Strmec na navdih...
...in že proti Mangartu (senca še uspe slediti ;)
spremljevalno vozilo je že pri križu
pogled na zavito kačo z vrha
par tunelov...
... in evo!
ciljna ravnina
mama za las pobere bonifikacije
"Use sm dawa ud sebe!"
zmagovalna
Ko smo požvečili vse Haribo medvedke, se zapodimo navzdol...
kr samo od sebe gre
polagam!
jest tut!
ampak treba je še čez Predel
Ja, nazaj do Kranjske se kr vleče. Na srečo vreme zdrži, kmalu se spet združimo pri Kosobrinu. Noge so trde, ampak veselje je pa nepopisno!
Nabralo se je čez 100km in čez 2.800 višincev.
Epska etapa.
ČESTITKE!
čevapi - tko so pasal, da so zginl, preden sem umeril zaslonko
tko to zgleda
Polni adrenalina se zapeljemo do doma, še prej v domači mehiški stresemo takitose, buritose in čimičange.
Ko se z mamo uskladimo glede proteinov, pade odločitev za nedeljski piknik ;)
***
"Mašine dvigamo v nebo nad vse,
Naj spijo oni, ki ne vedo, da je zadnji dan.
Naj spijo ti, ki ne vedo
Nas napaja divja B mashina, ki nikoli se ne vda,
ne vda, se ne vda, ne vda..."
