Kolega naju je spet ugodno zvabil k sosedom. In spet je "udel" fenomenalno turo in vreme.
Zjutraj šibamo za Mallnitz, potem pa iz avta stopimo direktno na sneg - žal umeten. Kaže zimskih -8, mi pa se poženemo v breg pod gondolo Ankogelbahn1. Idilo je popestrilo hrumenje snežnih topov, ki nas je spremljalo skoraj do vrha. Snega je malo, smučišče še ne obratuje.
Malo pod Mitelštacjonom se je odprlo in pobožal nas je sonček. Vau! Lepo! Še gamsi so navdušeni!
Malce okrepčila in navzgor proti zgornji postaji. Ljudi ni, razgledi fantastični, strmine pa tudi ne zmanjka.
Eni (zmatrani) zaključimo pri novo odprti koči Hannover, drugi (sveži) potegnejo prav na vrh do stare koče (2.720).
Nova koča je vrhunska, le s pivom so še bolj slabo založeni - nur Gösser, pa še ta le v piksni.
Razgledamo se še proti Ankoglu, Hochalmspitze in na drugo stran na Romatenspitze, potem pa woo-hoo po širnih flankah v dolino!
v sončku proti Mittelstation
takole nas je ujel
webcam
sneguje!!! (slikal AG)
zgornja postaja in na vrhu stara Hannoverhaus
(dva mladinca pa tik pod njo)
dva Ankogeljna
pogled proti Hochalmspitze
pri Arnoldovem mavzolejčku (slikal AG)
smuka po širnih flankah
podpisi (skrajno desno zgoraj nova koča)
lahkotno smukanje
Smuka se kar ne konča, žal je premalo snega in moraš off-piste malce izbirati linijo.
Po treh vrstah snega (mehki napihanec, ratrakarski grudež, umetni zaglajenec) smo se prizibali v dolino. Vsak sneg svoja tehnika ;)
Zasluženi Weizen smo dočakali šele pred Spitallom - če še ni sezone, je pač vse zaprto.
Na koncu smo ugotavljali, da je vsak odšel s svojo zgodbo - iskanje izgubljenega zaklada, dvojni stegnjeni premet naprej in "ploh" z odpetimi petami na snežno cesto.
Carsko!
***
"Applaus, Applaus
Für Deine Worte.
Mein Herz geht auf,
Wenn Du lachst!"
Sportfreunde Stiller
