Dravh - Soriška planina, 30.11.2013

Pa se je začelo.
Že doma sva morala najprej ponoviti vse tehnike pakiranja in uporabe opreme. Prvo zapenjanje pancarjev v novi sezoni je vedno neprecenljivo...
Potem sva pa skočila na kratko dopoldansko - iz Soriške planine na Dravh.
Snega ni veliko, smučišče še ne deluje. Povzpela sva se ob sankaški progi.
Na vrhu Dravha spihano, po grebenu proti Lajnarju se ne da smučati.
Odsmučala sva skozi gozd proti koči.


ob sankaški progi

proti vrhu Dravha

pogled proti Lajnarju in Slatniku

na poskok

Proti pričakovanjem je bil sneg mehak in je bila smučarija za prvič kar dobra!
Kratka & sladka.

Viševnik, 23.11.2013

Skoraj!
Na "Dan Rudolfa Maistra" je bilo treba pogledat na sveže zasneženo Pokljuko. Nametalo ga je res kar precej, na Rudnem Polju okrog 20 cm. Juhuhu!
Legende (Bojana, Roka, ...) sva srečala takoj na začetku, potem pa v breg po že shojeni potki.
Vso pot je snežilo, na Zlatih vodah je bila snežnobela odeja že bistveno debelejša.
Na Plesišču pa zelo pihovito, naletavajoči sneg je neprijetno pikal v oči in po obrazu.
Ko se nama je začelo udirati skoraj do pasu, sva obrnila.


zasnežene Zlate vode

proti Plesišču

odeja se debeli

Ja, sneg je (končno) tu! Če se bodo še temperature znižale...
 Kakorkoli, Pokljuka je vedno pravljična!

Martinovo, 16.11.2013

Klasika!
Odlična družba zbrana ob obloženi mizi.
Trojko (perjad, mlince, rdeče zelje) smo zmogli. Z lahkoto.
In poplaknili...
In odplaknili!
 

3.304 + 3.744

Mnogo ur kasneje smo se polnih trebuhov
in od smeha solznih oči razšli.
Peš.
Nekateri samo v sosednjo sobo, nekateri malce dlje...



Tale je prišel naslednji dan. Z ljubeznijo!

***
"Začele so padat razne pijače,
opojne substance in čudne debate."

Magnifico 

Jerebikovec, 2.11.2013

Kolenogriz!
Čeprav je bil dan bolj pust, sva morala pogledat še enega junaka.
Pot je lepo razdeljena na tretjine. V prvo strmino sem se zagnal na polno in dokaj z lahkoto osvojil klopco in prvi razgled na dolino. Še mal, na izi, pa smo gor...
Me je pa druga tretjina povsem odrezala, strmine ni ne konca ne kraja, pri spomeniku mi je že vse plesalo pred očmi. Na srečo je pred zadnjo tretjino mal izravnave in greš potem lažje naprej.
Po treh tretjinah pa hišca in zmaga...


v prvo strmino 

samo gasa gor, gor, gor 

klopca 1/3 

še zadnja tretjina 

vrh 

zamegljen pogled na Macesnovec

 Še dobr, da je potrpežljiva z mano, ker tele strme-nerazgledne-gozdnate mi ne ležijo... In je posledično precej nepotrebnih besed izrečenih...
Tudi navzdol je bil svojevrsten užitek. Kolena niso bila hvaležna.
Presenetila sva dva gamsa, jerebice nobene!?

Kakorkoli, strinjala sva se, da bi mu bolj pristajalo ime Strmikovec!

***

"Dodirni mi kolena
to bi baš volela"

Zana