Monte Zoncolan, 31.7.2017

Zbudila sva se v kristalno jutro. 

Za zaključek dolomitske eskapade sva imela v planu še kraljevi vzpon na Monte Zoncolan.

Na izi sva pozajtrkovala in se po zanimivih cestah skozi Campolongo, Sappado, Frassenetto, Rigolato, Comeglians pripeljala do Ovara. Tu pa že table za Zoncolan. Še kapučin v bližnji kofetariji, wc in zajahamo bicikle!

"Če ne veš, ne boli!" je bil moto napada na 10km strašnega klanca. 

Štartala sva okrog 11h dopoldne v hudi pripeki.

Mimo znamenite cerkve in naprej do Liariisa - ogrevanje. Tu ostro desno na "Strada al Zoncolan (8,5km)". No, pa saj ni take drame, sem si mislil, ko sem premleval prebrane izpovedi kolesarjev - vsi po vrsti so klanec opisovali kot nekaj najtežjega, kar so prebrcali.

Potem se je pa začelo...

Klanec poskoči na dobrih 17% in v bistvu ne popusti do vrha. Polovica klanca naj bi bila v senci, ampak ker kolesariva opoldne, nama sveti točno na buče. Peklensko vroče in strmo, niti za odžejat nimaš časa, samo leva-desna in šteješ obrate do naslednje table s kolesarskimi legendami.

Ahhhh, švic se zliva, peklensko vroče, noge pečejo... Še ovinkov, kjer bi vsaj za trenutek predahnil, je zelo malo.

Kake 4 km sem se tolažil, da še malo, "pa more se mal poravnat!", da se odžejam... nič... zaman...

Samo rini navzgor - na srečo vsaj prometa ni!

Auuu, šele pred prvim tunelom (v predzadnjem km) se toliko poravna, da stisnem gel in ga zalijem s par požirki. Vroče mi je za znoret - Snežno beli na aparatih!

Potem pa končno prvi tunel, ni več sonca, hladno, kaplja... nebesa!!!

Takoj za prvim pa še drugi in malo naprej še tretji tunel.

Oooo, nove moči so tu. Še zadnji kilometer po čistini. Še zadnji ovinek (strm ko prasica), potem pa še par sto metrov... in NA VRHU!!! Yeeeaaaaaahhhh!!!

prekrasno jutro v Auronzo di Cadore

štart iz Ovara

ni znanosti - naravnost & navzgor

lahkotno proti cerkvi (prvi km)

v Liariisu ostro desno

zadnji moment, ko misliš, pa saj ni neke drame...

začetek "ta pravega" klanca

vroče, strmo, boleče - skratka uživancija

eni so pa še frišni

če ga je zmogel Pantani, ga bomo pa tudi mi!

ultimo km

tunel odrešitve

še zadnji metri pred vrhom - pulz na 200+

ZMAGA!!!

tole so špageti tik pod vrhom

zdej pa samo še dol

gasa!

"polagam"

Ufff, rabil sem kar nekaj minut, da sem prišel k sebi in se umiril.

Hudo, hudo... in vroče!

Vseeno sva bila navdušena, takega hriba res še nisva prevozila.

Po obveznem slikanju "pri spomeniku" pa samo še navzdol...

Yipiiii, letiiii...

Srečava par kolesarjev z grimasami, bežno se spomnim svojega trpljenja, ampak hej... "pojedli smo ga za šalo, tastar!"

V Ovaru si privoščiva "top 3" prigaran pir.

Potem pa res lagano naprej, Tolmezzo in po Reziji preko Sella Nevee do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila osvežitev! 

zaslužena osvežitev

Rezime:

Klanec je res peklenski, 8km ne popušča, dejansko nimaš časa niti vzeti bidona.

Zoncolan - mnogo za*eban!

    profil (vir: climbbybike.com)

pa še en link na opis:

The Climbing Cyclist

***
PS
Nabila me je za več kot 10 min!

Monte Paterno (2.744m), 30.7.2017

Sledil je premik do jezera Misurina, kjer sva našla celo kamp (ob cesti, ki vodi proti koči Auronzo).

Majhen, na čistini in z naklonom, ampak za eno noč odličen (sploh če ne dežuje)- camping Alla Baita.

Zjutraj takoj pospraviva in po gorski cesti do koče Auronzo (2.320m), ki naju olajša za 25 eur.

Pred kočo je res velikooo parkirišče, avtobusi, ni da ni. Tudi ljudi neomejeno.

V procesiji gremo po širokem makadamu mimo kapelice do koče Lavaredo in se vzpnemo na škrbino Forcella Lavaredo. No, tu pa strmo desno do vhoda v vojaški rov. Na srečo tu ni veliko ljudi, večinoma vsi delajo krožno pot okrog Treh Cin.

Sklonjena skozi tunel, potem pa po policah in skozi tunelček na drugo stran, pa spet po policah. Zanimivo, razgledi na Tre Cime pa fantastični. 

Po vzhodni strani se povzpneva na prvi vrh, kjer so strelske line - pogled je neverjeten!

Potem naprej po policah do vzpona proti škrbini Forcella del Camoscio in navpično (ob zajli) preko stene do vršne kape Monte Paterna. Tu potem samo še sprehod prav do vrha.

Razgledi pa izjemni na vse strani!!!

pogled na kočo Auronzo s poti proti koči Lavaredo

dol gre tudi kolesarska! (samo za eksperte ;)

malce drugačna perspektiva Treh Cin

skozi tunelčke...

...in po poličkah

Tre Cime s polic zahodnega grebena poti na Monte Paterno

tole slika prav vsak

zajla v steni Monte Paterna

vrh Monte Paterno

pogled na Tre Cime

pogled navzdol proti koči Locatelli in Laghi del Piani

Ja, res noro. Občudujeva Dolomite, pokrajina in razgledi so res neverjetni.

Še vreme sodeluje in oblaki se počasi razkadijo.

Dol greva s škrbine Forcella del Camoscio proti koči Locatelli (po kao ferati De Luca - Innerkofler) - z vrha je res nekaj zajle, potem pa se pot spremeni v en sam tunel, kjer si brez lučke takoj pečenka.

Kaj so izdolbli v goro med WWI je res neverjetno!

Na koncu se z ostalimi množicami poveselimo ob pivcu na terasi pred kočo Locatelli. In se pasemo s pogledi na Tre Cime. In na Monte Paterno, ki se s te strani dviga v nebo kot igla. In na ostale Dolomite. 

The Tunel

panorama - levo Monte Paterno, desno Tre Cime

pogled dneva! Tre Cime & Due Birre

še enkrat Tre Cime - kar ne moreš nehat slikat

Dolomiti

Monte Paterno in koča Locatelli

pa še ena iz krožne okrog Tre Cime

namakanje nog v jezercu Lago Antorno (takoj za Lago di Misurina)

fajn se mamo

   

Ah, ja, vrhunsko.

Pot nazaj (od koče Locatelli) do parkinga se mi je nekam vlekla, tudi sonce je zapeklo, ampak razgledi odtehtajo. Lepo majo.

Pozno popoldne prideva v Auronzo di Cadore, kjer se ukampirava, ubodeva pico in ta velkga italjančka. 

Ponoči pa neurje, zliva se, treska in grmi, ampak šotor dobro prestane prvi resni (stresni?) test.

***

Piz Boè (3.152), 29.7.2017

Po kolesarjenju je sledil premik v Dolomite. Navozila sva kar nekaj lepo zavitih cest, občudovala naravo in majhne vasice in po nekaj urah kruizanja priovinkarila na prelaz Pordoi.

Ura že popoldanska, vseeno se odločiva, da obiščeva lahko dostopen tritisočak Piz Boe.

Da malce pretegneva noge...

In ker je glih tam...

štart na passo Pordoi

(ki sva ga malček nazaj že prekolesarila)

najprej zagrizemo v melišče

na vrhu melišča je koča Forcella Pordoi, kjer se že odpre pogled na vrh 

pogled nazaj

koča na vrhu

Rifugio Boe

 vrh

pogled na cesto s prelaza Pordoi

spodaj Arabba

nazaj okoli jezerca

tak je tu svet

panorama

Lepo. 

Zaradi lahkotnosti dostopa (do vrha melišča potegne tudi gondola) je vrh zelooo obiskan. Popoldanska se je zdela kar prava izbira, saj so se silne množice že razkadile.

Pogledi na Dolomite pa čudoviti!

***