Po res doolgem indijanskem poletju so za naslednji konec tedna napovedali sneg. Treba je bilo torej izkoristit lepo vreme za kakšno bolj resno turo.
Zgodaj zjutraj sva že na Jezerskem in v mraku pičiva proti Češki koči. Vmes se zdani, midva pri koči, kjer odvijeva za Kočno. Dolgo melišče in končno sva pod steno. Pot je lepo speljana, strmo se dvigava do grebena Grintavcev. Tu se odpre pogled na drugo stran, midva pa desno skozi trebušasti prehod (
gliha vkup štriha ;). Še mal navzgor in prideva do vrha. Krasen dan, skoraj sama, še dva občudujeta razglede na vse strani...
nebo je zažarelo :)
pri Češki
step-back navigacija
čez melišča - mal levo
čez melišča - mal desno
mal poplezavanja
Sonček je! In ti si skuštrana...
trebuhi družijo se radi ;)
elegantna bočno-podskalna tehnika (čelada zaglavila ;)
vrh se že smeje
Koles
dečva proti Kokrski Kočni
Snežno beli maha z Jezerske Kočne
proti Grintavcu
Ouu, krasno. Na vrhu ni dosti prostora, na srečo sva sama. Uživava, jaz posedim, dečva skoči še do Kokrske. Čisti užitek. Se kar zadrživa, lepo je.
Počasi se bližajo še ostali obiskovalci, čas je za odhod. Začneva se spuščati in kar naenkrat me udari!
Kot strela z jasnega me zaledeni, zamrznem. Prvinski strah, kot bi ti nekdo hkrati stiskal možgane in dušo. Globinska perspektiva me čist iztiri. Dečva poskakuje navzdol, sam se kot
gekon ves zelen oprijemam zajle, skal, trav,... Diham! Čista drama! Edina misel v glavi (poleg tiste "this is how I die") - naj se čimprej neha. No, trajalo je celo večnost. Umiril sem se šele globoko spodaj, na polovici melišča. Ufff.
prva slika po "dih jemajočem" sestopu
Zatopljena vsak v svoje misli počasi sestopiva do doline.
Čudovit dan je bil...
***
"We can be heroes
Just for one day" ?
