V počastitev velikega mojstra poezije sva jo mahnila na Mojstrovko. In to na "ta Velko", kot se za Franceta spodobi.
Žalostna zelena podoba naju spremlja skoraj do vrha prelaza. Tam, kjer so ponavadi večmetrske bande je komaj kaj belega. Kriza! Je pa že mal čez osmo precej divje zaparkirano (no, kasneje je bilo še veliko slabše) - skupine, reševalci, pohodniki, "alpinisti", smučarji,... ni da ni. Urihtava se, malce mrzlo brije. Srenače sva nataknila že na štartu in je pomagalo, da sva na dilah prilezla na Vratca. Začetek po Grebencu mal neroden (nazaj grede se sicer še da na dilah), sva dala na rame, potem pa prečka v konto pod Mojstrovkama. In po špuri vse do vrha.
Je kar pomrznjeno, po pobočju je bril hladen veter in ni prav nič odjenjalo. Da je ob taki zimi vse presmučano in prehojeno niti ni čudno. Na vrhu se razgledava, da pa naju ne bi preveč zazeblo greva hitro navzdol. Po klasiki. Trdo, ropota, poseben užitek je vožnja čez stare pomrznjene smučine, kjer šklempeta prav vse - od gležnjev do zob. Vseeno ujameva par mehkih zavojev, tudi čez ruševje do Vratc se da nekako poabručati. Potem vstop na plaz in v senco, kjer je sneg ostal suh in se je (kljub razritosti) dalo ujeti par mehkih zavojev. Spodnji del pa speglan, brez problema se pripelješ do ceste.
Presenetljivo ugodna smuka glede na snežne razmere.
na plazu
v senci proti Vratcam
po Grebencu
porisana flanka Male Mojstrovke
čudovit dan in ambient
proti vrhu
priprava
samo še dol!
Spodaj sva se potem komaj odmotala mimo vsega zaparkiranega pleha.
Tonkina bajta zaprta, sva potegnila kar do doma.
Pozno popoldne pa v generalski družbi k Lakersom (Jezersko) na čudovit in intimen kulturni dogodek.
Na koncu smo bili vsi ena družina ;)
Še dobro, da se nismo preveč "zaplezali v Kočni"... Kanonir bo pa počakal ;)
***
"Nebeško sijejo oči,
ko so sijale prejšnje dni.
Rudeče lica zorno še
cvetejo, ko so préd cvetle.
Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjši 'z njih besed."
