Lep, mrzel dan in vse pobeljeno. Pogled proti Julijcem in že šibava na Pokljuko. Seveda z vso opremo.
Do spomenika že spluženo, zapneva dile in v breg. Lepo, suh sneg, vse še na smrekah...
Do Blejske koče je špura že potegnjena, naprej proti Mrežcam zagaziva na polno. Veter je sneg precej premetal, nekje je spihano, drugje zameti. Izmenjaje se prebijava po letni poti navzgor.
Zgaziva še "ta hudo" strmino, potem naju ujamejo zasledovalci. Skupno potegnemo bolj v levo in po vršnem pobočju na vrh. Mogočni razgledi na snežno bele Julijce, vetra ni, skratka, fantazija.
Na vrhu mal debate, mal poslikamo, potem pa smuka navzdol.
Že navzgor se je videlo, da bo borba. Podlage ni, snega pa tudi premalo, da bi bile skale in rušje pokrito.
takle mamo
na polno navzgor
klasika
vrh 1965
prvi zavoji po vršni strmini
v boj z ruševjem
Ja, zadeva je zahtevala posebno tehniko smučanja. Zgledalo je kot vožnja čez minsko polje - nikoli ne veš, kje te bo zadelo. Tudi spektakularnih prebijanj in ulitkov je bilo mnogo.
Kakorkoli, z nekaj borbenimi ranami sva se prebila do koče. Na kratek oddih.
Do avta je potem še "pokow", na strmini pod bajto sem se zapičil na glavo... In se komaj skobacal iz snega. Še par bližnjih srečanj z drevesi in skalami, zanimivi baletni vložki in boleče noge.
Z eno besedo: FAJN!
***
"This one goes out to the one I love"
