Dolgo sva cincala in izbirala cilj. Na koncu sva se podala na skoraj najbližji hrib.
Dobrča.
Po poti sva ugotavljala, da se sploh ne spomniva, kdaj sva bila nazadnje gor.
Pot lepa, prav nič blatna. Par dolgih diagonal, še zaključna strminca in že sva pri koči.
Zgledalo je precej veselo, no, za nameček se srečamo še z najbližjimi prijatelji. Smeha polna kapa, je že kazalo, da se bo dan razvil v zanimivo smer...
Ker pa smo imeli vsak svoje obveznosti, smo se dokaj hitro spustili v dolino. In domov.
Doma pa so se pekli slastni piškotki!
piškotki I
piškotki II
piškotki III
(vse by NiNi)
Nekaj za darilca, ostalo za nas.
***
"In leta, in dnevi so šli mimo nas,
še zmeraj z ognjem preganjamo mraz.
Krpamo luknje, ker nas je strah,
Ostajamo tu. Kot stojala za prah."
Ni komentarjev:
Objavite komentar