PredMartinovo bova pričakala na Stolu!
Čeprav vreme ni bogve kaj, se zjutraj podava proti dolini Završnice. Boljša polovica šiba od dna, jaz se u izi zapeljem do Valvazorja. Noge so otekle od včerajšnjega derbija, ki se je kar nekako neopazno zavlekel čez polnoč... in jih je treba mal šparat.
Na Valvazorju samo en avto, dom zaprt, nikjer nikogar. V svežem meglenem jutru se žvižgajoč odpravim proti Žirovniški planini. In potem po "ta strmi" navzgor. Mokro je in blatno, kmalu se začne tudi sneg. Noge bolijo že v štartu, nekako priborbam do Prižnice. Srnica me s svojim urnim poskakujočim korakom že ujame, nadaljujeva skupaj - tempo je seveda utrujenosti materiala primeren. "Slabo sem začel, pol sem pa še mal popustil" si mislim, ko rintam navzgor.
Na začetku grabna med Stoloma se počasi začne odpirati, ampak piha pa božjastno. Namedenega snega je precej, mraz je, natakneva derezice (kasneje ugotovim, da L ni leva, ampak size in da sem z mukami nataknil back na sprednji del). Kaj čmo, vse gre po svoje, zimski protokol še ni v krvi.
Korak za korakom, predira se čez gleženj, včasih pod koleno. Meljem navzgor. Na sedlu ženske levo na TaVelkga, moški desno na Tamauga.
Po grebenu piha, da me kar prestavlja. Tri belke me začudeno opazujejo, ko drobencljajo v zavetje. Če bi vedele, da bo Martinovo, se ne bi tako smejale ;) Veter udarja v valovih. Pravzaprav hudičevo brije - mrz je k ps!
Par slikc in že iščeva zavetje pri domu. Vsa zavita pod tremi layerji drgetava in se grejeva s čajem.
Modroustično vzdušje.
Super je!
pogled na Deželo
čeprav snega ni veliko, je ponekod vse v bunkah
Prižnica in pridiga o prilagajanju
graben med Stoloma je konkretno zameden
na poskok :D
v dolini je vse zabito
Veliki Stol in pogled proti Vajnežu
pogled na Mali Stol (in malega človeka)
zavetje iščeva pri bajti
dramatično v dolini
diretissima navzdol po roru vse do Prižnice
Ja, kar prezebla se spustiva v ror. Piha, bolečine v nogah se podvojijo, predira se tudi čez koleno. Muke ježeve. Ampak... če bi mi kdo gor nesel dile in pancarje, bi se pa dalo super odpeljat vse do Prižnice.
Tako pa kar dolgo traja, da prikrevsljam do tam. Potem pa še po blatnem snegu in mokrih skalah do doma na Valvazorju. Vleče se, vleče...
Doma se zavit v dve dekci ob punču na kavču celo popoldne navdušeno bodrim:
"Ajga, koko smo jo šli" ;)
***
"Ta stol ne bo več nikdar nov..."
.png)
Ni komentarjev:
Objavite komentar