Na Vnebovzetje se spodobi malce približati se nebu (nebesom?).
Na Poncah res še nisva bila, odločiva se za italijansko varianto z izhodiščem pri Belopeških jezerih. Dan čudovit, cesta do tja asfaltirana, zastojev na meji ni, lir zmanjkalo, Bradač kjuzo.
Pri jezerih že neverjetna količina pleha. Parkirala sva nekje ob cesti, osrednje parkirišče je bilo zabito s kamperji.
Potem po lepo vzpenjajoči se poti proti koči Zacchi. Tu že vse diši na fešto, občudujeva Mangart in odvijeva naprej skozi gozd. Do razgledišča, potem pa čez potoček in skozi macesnov gozd do izrazite grape, ki se spušča skoraj z vrha Male Ponce. Še malo vzpona in že smo na mejnem grebenu. Razgledi super, številni stolpiči, malček tavamo, kje gre pot naprej, potem pa udanemo strmo varianto in skozi rušje do vrha. Sama, fenomenalno je.
proti koči Zacchi
na drugi strani mogočni Mangart
fešta se začenja
razgledišče ob poti
stolpiči in Mangart
proti Veliki Ponci
vrh Male Ponce
ljubko
Campers' paradise
Ko se naužijeva pogledov pa lahkotno navzdol. Obiska že kar nekaj, modeli so uleteli tudi z MTB. Pri koči se je fešta že razplamtela, od koče do jezera nepregledne trume (nekaj podobnega sva videla le še na poti na Preikestolen). Noro.
Ob Belopeških jezerih pa vse zabito, pikniki, ljudje kar gomazijo - še lubadarja ni v taki galami.
Zmagala je izjava sonarodnakinje, ki se je čudila "pa torek je, pa taka gužva!"
Ampak res, kaj bo šele čez vikend!?
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar