Čudoviti velikonočni dnevi razvajajo z zelenimi cvetočimi dolinami in belimi kapami hribov, ki še vedno nudijo užitkarsko smučarijo. Po pregledu razmer spet zmagajo gore nad Tauerntalom - tokrat je prišel na vrsto vrh, ki ga vedno ogledujemo pri vzponu na Romaten. Geisslkopf. In to ne katerikoli, ampak prav Vorderer!
V pomladanskem prebujajočem se dnevu se vozimo skozi cvetoče doline do Mallnitza in naprej za Tauerntal do parkinga pod Jamnikom. Wow, vse zaparkirano, tisoče Avstrijcev že napada. Avto moramo po sili razmer pustiti malo nižje. Noro, še nikoli ni bilo tako...
Je pa sneg zvezno takoj od table in mostička vse do vrha. Čez dan odjuži, ponoči očitno še pomrzne, tako, da so flanke lepo popeglane. Smo par urc prepozni, ker že ob osmih sonce neusmiljeno nabija. Sence ni, premikajoče temne pike kar vpijamo svetlobo... Vroče je, vroče! Za nameček pa še ena sama prečka - najprej v desno do Hagener-koče, potem se obrne v levo po grebenu proti vrhu... Vseskozi leva noga zgoraj... Material trpi! Po vseh pobočjih pa mrgoli turašev.
Ko zlezemo na vrh grebena, se naš cilj pokaže kot najbolj oddaljen možen na horizontu. Klasika.
Mene pobira, sonce mi nabija v glavo, malo še zdrsuje... jeba cela u glavnem! Samo na trmo prisopiham do pod vrha z bleščečim se križem. Na taki turi je najbolje, da sem sam s seboj, saj ne prenesem nobenih vprašanj, nasvetov in vzpodbud. Pod vrhom snamem dile in peš zlezem še zadnjih 20 višincev (vmes se je par metrov treba potegnit še po zajli) in končno pri križu hropem kot lokomotiva muzejskega vlaka. No, sej letnik smo tle tle...
Ko pridem k sebi in se zavem okolice je pa FE-NO-ME-NALEE!!!
Dan, da ga vikaš!
začetek čudovitega dne
panorama proti Geisslkopfu
vroče je, vroče
ko se oči privadijo, vidiš ogromno pikic po pobočjih
pogled nazaj
dan neskončnih prečk
Hagenerca
za spremembo ena kontra-prečka
dolina se koplje v soncu, snega je še dovolj
vrh je tisti zadnji, 2 dni hoda oddaljen
pod križem
turaška romanca
Snežnobeli piha & hrope
še zajla in smo gor!
aaaaa, vrh!
Ekipa Ali
panorama z vrha
Neverjetno lepo je. Povsem jasno, lahen vetrc, vsenaokoli zasnežene gore. To je to!
Pripravimo se, odpeljemo prvo strminco - sneg suh, skoraj pršičast, sonce ga ne prime. Krasna smučarija po grebenu, ko pa se obrnemo na JV vesine pa nas pričaka prvovrstni veselec. Uživamo!
vršna strminca
mau prečke na dol - sneg pa suh!
čez vehto
prašimo
ripsticki glisirajo
odjuženi zavoji
sinhrono v levo
sinhrono v desno
asinhrono
proti dolini z nasmehom okoli glave
Smučarija perfektna. Tudi po odjuženem gredo dile kar same, samo v spodnjem delu se skriva cukjati in se je treba precej nazaj-držat. Stegna seveda takoj zaženejo vik in krik.
Za zadnjo ravnino je premalo brzine, se je treba poganjat, meni pobere še zadnje atome moči. Primotovilim do avta, potem pa pridem k sebi šele v koči, ko weizen zagrabi!
"Once-in-a-lifetime" sem reku, ampak mrbit se bom še u jezik ugriznu!
Doma pa v zasedi že čaka šunka...
Ampak šele za nedeljski zajtrk!
***
"Locomotive Breath"
Ni komentarjev:
Objavite komentar