Hudi plani za praznik in podaljšan konec tedna. Gremo na Sočo za par dni, družba in zabava zagotovljena! Mal na vodo, mal kolesarit, pa kej popit/pojest...
No, potem se je nehumano zlivalo in je Soča takoj odpadla. Nekako smo se zmenili za piknik v Martuljku. Avto napokan, postelja pripravljena, kolesa na gepeku in za teden dni hrane/pijače. Ni da ni!
Kreneva zgodaj, valjda sva prezgodaj, hišica še sameva. Kar v avtu na dvorišču odspiva par uric, da se pripeljeta še gostitelja. Potem pa celo popoldne na terasi ob hrani in pijači. Ob korona-šalah se je popoldne prevesilo v večer, večer v noč (brrr, mrz!), grla pa še žejna... Spala sva kar v avtu.
dopoldansko drnjohanje
najlepši pogled v Martuljku
na terasi plujemo v večer
Naslednji dan pa šajba, zjasnilo se je, super dan. Zajahava kolesa in proti Kranjski gori, pa naprej za Podkoren in desno na gozdno cesto. Lepo, sveže, domače!
Zložno se dvigava po makadamski cesti, fajn gre, lepo je speljana. Pogledi vseskozi uhajajo desno, na Špik. Po nekaj kilometrih (dobre 4) sva pri prvi lovski koči. Mal predaha, nato spet naprej v klanec. Nisva bila še na pol, še dobrih 7 jih je bilo treba podelati. Potem pa "Stop - Železnica"! Vlaka od nikoder, nisva se ustavila, borbava do zgornje bajte (strmo, strmo), odloživa kolesa in peš na Trupeja. No, tu so me dohiteli včerajšnji maligani in sem se stežka privlekel do križa.
proti Železnici - cesta nad Martuljkom
konec ceste
začetek strme poti do koče
vrh Trupeja svež, jaz pa utrujen
aaaa, molilne zastavice so me odrešile
Ou, kr matr, ampak sva pa uživala na vrhu. Počasi se odpraviva navzdol, zložno (oziroma utrujeno) nazaj do koles. Sedaj pa samo še spust!
Da se ne bova vozila po isti cesti, se odločiva, da greva ob potoku Jerman direktno navzdol na Srednji vrh in v Martuljek. Poti nisva poznala, ampak bomo že...
Začelo se je solidno, potem pa kamni in skale - kot bi vozil po strugi. In strmo. Ker nimava polno vzmetenih koles, je bil kar izziv. Predvsem zaviranje in izogibanje velikim kamnom.
Roke že bolijo, klanca ni konec. Trenutek nepazljivosti in... boljša polovica poleti čez balanco. U ribo! Zgledalo je hudo, tudi pristanek ni bil nežen. Ufff...
Čelada je ublažila bližnje srečanje s kamni, telo je "absorbiralo" udarec, na kolesu le ukrivljena ročka zavore. Bolečine pa kar hude...
Zelo pazljivo nadaljujeva, večinoma kar peš ob kolesu. Končno prideva nad kmetijo in se priguncava do asfaltne ceste. Huh!
Kolo skoraj ne zavira več, na srečo je le par serpentin spusta in že sva v Martuljku.
Na teraso, da se umiriva in pregledava rane.
ob potočku
Jerman
usodni kamen
Adrenalin še ni pojenjal, zato se je prava bolečina razvila kasneje...
Lepo pentljo sva zaokrožila - 1.300 višincev.
V bistvu se je kar srečno končalo, sva premišljevala med vožnjo domov.
Butnila sva se dobro (na levjega!), lisic nisva videla, u'redu je blo!
***
"Butn, butn, butn"
