Ležim v travi, počasi odprem oči. Vročina me obliva, ni sapice osvežitve. Kolo leži zraven mene. Pulz mi nabija, telo imam povsem pregreto, čutim vsak košček, v glavi mi kljuva "le kaj je bilo sedaj tega treba?!". Pa niti klanca še ni konec, kaj šele ture...
Ampak začelo se je vzpodbudno. Traso sva imela ogledano že nekaj časa, pokril se je lep (kasneje se je izkazalo da zelo vroč) vikend in greva. Štart v Cerkljah - sem "pametno" ugotovil, da ne bova najprej mlinčkala od Kamnika. Pa nazaj bo šlo u izi na dol - "wot a mistejka tu mejka" - to odločitev sem potem preklinjal vseh zadnjih 20km!
Na svežino v prebujajočem se dnevu že mlinčkava po dolini Kokre. Dan je še frišn, klanec ne prehud, prometa ni veliko. Počutje je super, noge so prave, sva že na Jezerskem. Potegnem naprej proti mejnemu prehodu. Klanec pojem, nihče me ne ujame, počutje odlično, forma zmagovalna ;)
Na vrhu se za trenutek ustaviva, seveda duhovičim "a bo šwo?", "sam še mau" in podobne nebuloze.
Potem lep in eleganten spust navzdol proti Železni Kapli. Dan se je odprl, lepo je, uživancija. Kar prekmalu odvijeva za Pavličevo, 8km ne vliva nekega strahospoštovanja. Ampak...
Ko pritisne sonce in se klanec postavi pokonci, me začne vidno pobirati... Kar s težavo meljem navzgor, seveda sem deležen istih "a bo šwo?" in "sam še mau" opazk, ki pa mi tokrat ne sedejo preveč. Uff, se matram. Pred zadnjim vzponom se moram prav ustaviti. Jeba, čista jeba... Nekako 1/1 odpeljem še to, potem pa presenečenje dneva - zadnja 2 km pred mejnim prehodom gre v bistvu navzdol. "To pa ja!!!"
Huh, gel in pijača povrneta moči. Poslikava se na prehodu, sonce je že visoko in nabija, midva pa v dooolg spust proti Solčavi in naprej po dolini Savinje. Fenomenalno je. Do Luč gre skoraj brez poganjanja, tu si privoščiva malico in potem naprej.
Se je pa telo že začenjalo oglašati, rit me že boli, noge so "lesene" od dolgega spusta. Naslednjih 10km se vleče v neskončnost. Presedam se na sedežu, hrbet se oglaša, sonce nabija, asfalt je vroč... Končno me razveseli pogled na Ljubno in skakalnice. "Ok, še mal klanca na Črnivec, ga bomo že zmogli, potem pa samo še na dol in smo okol" si mislim. Težko bi bil bolj daleč od tega, kar se je potem dogajalo.
Že do Radmirja (3km!) sem bil pečen, tam pa tabla "Gornji Grad - 8km, Kamnik - 35km". Da sem bil v svojem vesolju, pove dejstvo, da glava ni odreagirala "fak - to je še 17km klanca!" ampak "koko 35 do Kamnika, če mora biti samo še 10km? To so nekej narobe table postavl!!!"...
No, niso narobe table postavl. Proti Gornjemu Gradu je šlo že na škrge, punca je komaj držala ravnotežje na kolesu, tako počasi sva šla. Aaaaaa... Sonce neusmiljeno nabija. Do Gornjega Grada se mi je vleklo, kot bi gonil na Luno. Ampak tu se klanec na Črnivec šele začne! In ga je še 10km!!
Na bližnji avtobusni postaji počijem za 10min. Rehidriram. Nisem prepričan, da bom kdaj videl vrh...
Nič, počasi naprej.
Sonce nabija peklensko, gonim povsem mehansko, v transu, kaj dosti se ne zavedam. Samo leva, desna, leva, desna... ne gre nikamor, kot da bi vozil z ročno. Napori pa neživljenski! Počasi me zmanjkuje, vintalam, pred dvojnim esom telo odpove. Zvrnem se za škarpo v travo...
In tu smo pri začetku opisa...
"Ležim v travi, počasi odprem oči. Vročina me obliva, ni sapice osvežitve. Kolo leži zraven mene. Pulz mi nabija, telo imam povsem pregreto, čutim vsak košček, v glavi mi kljuva "le kaj je bilo sedaj tega treba?!". Pa niti klanca še ni konec, kaj šele ture..."
15 minut totalnega black-outa. Nikoli si nisem misli, da bo zadnja stvar, ki jo bom izkusil, tabla "Mizarstvo Kaker".
Ko sem spet začel dojemati svet okoli sebe, so bile opazke "a bo šwo" že v zelo zaskrbljenih tonih... Zgledal sem verjetno precej ubogo, izkušnja pa je bila izventelesna... lebdim sam nad sabo in hudiček mi sika v uho "nikol ne boš pršu gor, nikol, he, he, he".
Huh! Drama! Sva se že dogovarjala, da počakam in da gre po avto. Da me odpelje domov kot vrečo krompirja (no resnici na ljubo, se je tudi to že zgodilo, vendar so bile druge substance v igri). Ampak, kaj češ, smo iz takih krajev, kjer je trma doma.
Potrudim se, prekolnem ta dva dooo-oolga ovinka, na kratko počijem ob kozolčku. Pa spet v klanec, 1/1, vroče za znoret, garam... še enkrat se ustavim v senci, še zadnji naskok... tistega, ki je pisal po cesti "Dejmo" in "Še mal" bi z lahkoto abjajčal...
Končno prigaram in privintalam na Črnivec. Povsem pregret iščem senco, uležem se kar na makadam pod drevesi. Traja kar nekaj minut preden sploh uspem kaj spraviti iz sebe. "Še sem tle!"
v prijetnem hladu po dolini Kokre
"a bo šwo" na prelazu Jezersko
proti Pavliču...
... je strmo in vroče!
uuuuffff, smo ga zmogli
preklinjanje proti Gornjemu Gradu
preživel!
Res sem na vrhu prelaza - saj ne morem verjet! Napitki in senca me nekako povrnejo v življenje, spust do Kamnika me osveži.
No, od Kamnika pa spet kalvarija - kot bi se vozil s sobnim kolesom. Ne gre nikamor, vročina ne pojenja, fertik sem kompletno. Od Most mimo Komende in Klanca samo še preklinjam. Kaj se dogaja okrog, ne dojemam. Na polju pred Cerkljami se mi še enkrat odpelje!
Terjalo je veliko naporov, da sem se prepričal, da zgonim še teh 5 km.
Končno, po 130km in 2.000 višincih sva pri avtu. Čemeren in brez besed sedim v lokalni gostilni - niti pir mi ne paše, kar še najbolje opiše stanje duha (in telesa).
Ampak sva ga pa odkljukala!
Postavil sem daleč najboljši osebni čas (ker ne bom šel nikoli več!).
Tudi kolo sem za to sezono pospravil...
Vse o uradnem dogodku pa tule.
***
Because he knew that I was there
A man with such a face
In such a lonesome place
Can only be a desperado"
Ni komentarjev:
Objavite komentar