Za Cmirom, 30.4.2021

 Frej predpraznični petek je vedno treba izkoristiti. 

Baje ni slabega vremena, samo slaba oprema :)

Tokrat sva napakirala prav vse - dereze, cepine, čelade, vse layerje, srenače, celo firnače za zgornji del. Najbolj prav pa so prišle norveške pelerine - močilo naju je namreč več ali manj celotno turo.

Na deževen zadnjeaprilski dan se zapeljeva v dolino Vrat (z Doorsi na radiu :) - sva drugo vozilo v dolini. Ni zlata, stopničke pa so ;)

Potegneva prav do parkinga v Vratih, kjer naju pričaka presunljivo nepredstavljiv prizor - sama sva, nobenega avtomobila na parkingu! Krasno.

Potem nazaj do 10.5km tablice, uparkirava v najmanjše blato in se opeleriniva. Dile na ramo in veselo skozi polomljeno bukovje. Nekako ne morem udeti te začetne potke in sva spet lomastila strmo v hrib, da sva prišla do melišč. Tu je precej plazovin, vendar niso velike in zavoljo dežja in toplega vremena povsem zmehčane. Čez vse te bunke in v strmino, ki jo kar noče zmanjkati. Vreme se hitro menja - dež, naliv, veter, pa razjasnitev, občasno posveti sonce, potem se spet zapre in ponovi... Mokra kot miši se prebijava navzgor, iz Nad Kuhinje špice prileti kakšen slap mokrega snega. Drugje mirno, je pa pod stenami precej raztreščenega kamenja. Rintava pod Vrbanovimi špicami, gre težko, sneg je razmočen in gnil. Meni sveti rezerva, prav nemarno počasi se vlečem navzgor, hriba pa kar ne zmanjka. Pokuril sem vso energijo plus rezervo, dodatno še tistih 10%, ki jih telo zmore tik pred odpovedjo. Ustavim v snežnem nalivu, punca potegne do razgledne točke na Begunjski vrh. Premočena se pripraviva, potem pa kar naporna in pazljiva smuka po pregnitem snegu - zvrst zavirajoči glisirajoči mokrotnež. Treba je paziti na kamenje in luknje v ruševju. Še najbolje gre tam, kjer so plazovine postrgale povrhnjico...

mi smo prpravlen

izredno redka slika parkinga v Vratih

(še Jetija so večkrat slikali ;)

gozdna vila s čarobnimi paličicami na hrbtu

čez bunke v spodnjem delu

mal se je odprlo, ampak ni trajalo dolgo 

moje miške, majcene...

sonce posveti ravno za sliko

malo mešano

mokri plaziči - Nad Kuhinjo špica

spet se jasni proti vrhu...

...a se kmalu zapre

tle je bila že "tifusarska" - napol nezavesten vintalam navzgor

proti kotanji pod Cmirom

še mal...

Cmir v snežnem nalivu

dvoglavi Begunjski vrh

smučanje pod Cmirom...

...in pod Vrbanovimi...

...je previdno!

odpeljeva v mavrico

zaključna stopnja

Happy End

Smučanje je kar naporno, sneg je pregnit in precej cuka in bremza. Previdno sva smučala pod Vrbanovimi, stene so odvrgle precej kamenja. Spodaj pa luknje v ruševju, je treba biti pozoren. Prismuča se do začetka bukovja, potem pa še enkrat dile na ramo in navzdol do avta. Razen nekaj minut sončka, naju je celo pot ornk pralo. Da nisva srečala nikogar verjetno ni treba posebej poudarjati...

***

"Bila kot sonce, ki sveti zame,

Si daleč vroča in bleščeča.

Vse dneve svoje sem gledal vate,

Sežgala si mi oči.

Naj pesem neba vsuje,

Na najino se ljubezen.

Kot kapje dežja sreče,

Ki padajo dan na dan."

Demolition Group

  

Slavnik, 28.4.2021

Glede na čudno aprilsko vreme se odločiva za bicikle. Bolje, da naju moči na kolesih kot na dilah. Sicer je napoved za Primorsko kazala dopoldansko vremensko luknjo - no, izkazalo se je, da sva celotno turo opravila v suhem - namočil naju je samo pir v Slopah :)

Po Primorki se voziva in čudiva nepretrgani koloni tovornjakov na voznem in odstavnem pasu. Kot Trst-Benetke! Končno odvijeva v Kozino in si oddahneva. Do OŠ Hrpelje, tu pa zajahava bicikle in proti Slavniku. Pot se že takoj kar strmo vzpne! Na prvem odcepu naju navduši ime "gore" - Miška šloga :)  --> Mišja šoga - Hrpeljska gora (737m). Mal tišiva, vrh osvojiva peš (je bilo precej gosto in neprebojno). Na vrhu pa - MORJEEE! Po dolgem času zaprtja med hribe solzne oči uzrejo morje.

Nadaljujeva do makadamske ceste proti Slavniku, fletna zložna pot. Vse lepo označeno, se vidi, da nismo na Gorenjskem, kjer tudi z markacijami šparamo. Ob cesti leži kar nekaj odvrženih odej in oblačil - očitno begunska pot še laufa... Lagano se pripeljeva do planine Jegno, tu se pa postavi pokonci. Meljemo na vrh grebena. Kmalu uzreva Grmado in najin cilj Slavnik. Vreme je ok, pada ne, diši morsko, super je. Zapeljeva se na Mali hrib na čudovite razglede naše in "naše" obale. Mal posediva, uživava.

Potem še do stolpa na Slavniku, pod kočo osvežitev in potem "very bumpy" navzdol v Skadanščino...

Ska Ska-danščina :)

cilj - Slavnik

začetek iz Hrpelj

najboljše odločitve so instinktivne - Miška šloga :)

gosta postavitev

nikjer nikogar

pogled proti Slavniku

morjeeee!!!

naprej proti planini Jegno

pihamo nad planino

na cesti proti Slavniku

Mali hrib (969m)

pozerja

Slavnik (1028m)

spust v Skandanščino

pogled nazaj iz Materije

zaključek po cesti - se je že temnilo, padalo še ni

Ja, precej sva poskakovala navzdol. Slika se je tresla, sem spregledal par kamnov in so bile kar akrobacije. Ko prideva na asfalt, se zapeljeva preveč navzdol, mal nazaj gor in potem izbirava približno smer za Kozino po številnih gozdnih poteh in kolovozih. Super je, ne srečava nikogar.

Tudi vreme je bilo v bistvu izvrstno, ni padalo, pa tudi sonce ni nabijalo.

Lepi kraji, lep izlet. 

Za zaključek greva pogledat, kva dogaja v Slopah - hja, oštarija je zaprta, se morava samopostrežno odžejati kar na kamnitem zidu.

Potem pa počasi proti domu - ker se nama ne mudi, greva po "ta stari", čekirat Postojno (vse drugače, predvsem pa so se šoping-centri neverjetno namnožili). Pobegneva na burger (bil je hood), skočiva še na obisk na Mesarjevo, pol pa počasi nazaj na Gorenjsko... Vzelo je za cel šiht + par nadur užitkov ;)

***

"Pizda sn že star,

smrdim po bednih odločitvah

in po starem piru"

Alo!Stari  
    

Rodica, 25.4.2021

 KRALJICA!

Še enkrat se je potrdilo. Pa še v tretje je šlo rado - do vrha.

Celotno telo je še čutilo včerajšnje tišanje biciklov čez Jelovico, tako da sem že v štartu vedel, da bo borba. Ampak se je splačalo "grit the teeth" (stisniti zobe ;)

Avto zaključi pred istim ovinkom kot 14 dni nazaj. Začuda še nihče ni prebil zameta, je pa ob cesti že vse zaparkirano. Dile na ramo in po letni proti Suhi. Tokrat nosiva tudi čez strmo prečko v gozdu, ki jo počasi že pobira. V bukovju stopiva na dile in v počasno-zmatranem tempu do planine. Tu spet čudoviti pogledi, ki napolnijo baterije. Še enkrat dile na ramo, po štapnah zlezeva skozi žleb v višje nadstropje. Odprejo se "širjave", ljudje so se porazgubili, zgleda noro. Okoli Male Rodice že opazujeva flanke, kje bo najboljša pela. Glede na kot sončnih žarkov se namreč sneg zelo neenakomerno spreminja - nekje še trdo, nekje glih prav, nekje pa že pregnito.

Na vrhu se pozdravimo s sodelavcem, nekaj jih je že gor, kar nekaj jih prihaja za nama. Gledava Raskovec ampak danes ni prave energije. Hitro se pripraviva, v štartno hišico in kar brez predvozača na glavo čez vehto... Woo-hoo!!!

jutranje drvarjenje

"Ko brez miru okrog divjam, 

prjatli prašajo me: Kam?"

strminco v gozdu počasi pobira

pl. Suha

žleb je v senci in je še trrrd

na polno

še mau...

izhod v višje nadstropje...

...in magični pogledi

okoli Male Rodice

"nezemeljske lepote" bi prjavu Ali M

pogled nazaj na širne flanke

proti Raskovcu

vrh vulkana :)

z vrha zremo v Bohinjski kot

triptih štarta čez vehto

široko pobočje Rodice

vrhunska pela zgoraj

putrček

nižje ga je že odjužilo

orjemo po eni nogi

nazaj v dolino

snežnega jezika zmanjka

prepozen ogled linije

veselo po strugi

Ja, pela je bila res vrhunska. Zgoraj S stran še malo trda (par cm odjenjano), potem pa krasen putrček in uživanje. Pod Malo Rodico se je že poznala opoldanska ura, ga je precej odjužilo. Čez planino Suha pa že grozoviti cukjati, sva se kar priklanjala nasproti hodečim. Potem skozi gozd bolj borba, nižje ko greš, bolj je pregnito. Nekaj časa sva potem fajtala še po strugi potoka, na koncu pa 15min nošenja dil - no, to mi je izpilo že zadnje moči. Pomagal je samo dobro ohlajen, v piksni raztopljen hmelj... :)

***

"Standing in line

To see the show tonight

And there's a light on

Heavy glow

By the way I tried to say

I'd be there, waiting for"

RHCP