Napoved je bila slaba, zelo slaba. Tudi razmere nikakve.
Ampak na trinajstega pač ne moreš tičati doma. Sploh, če se pokrije z Martinovim vikendom ;)
S pomočjo študioznega preučevanja Aladina (debel krompir varianta!) sem za cilj določil Tosc. Na Pokljuki je bilo turobno, megleno, ampak bolj ko sva se bližala cilju, bolj se je na nebu kazala vremenska luknja. Že na Studorskem sva prvič uzrla modrino, ko pa sva se povzpela na vrh, sva bila povsem očarana. Dolina gosto zadelana, vse naokoli fronta, nad nama pa se je odprlo modro okno. Vreme se je divje menjalo (pihalo sicer ni), ampak sva bila nekako vseskozi v tem vremenskem oknu.
Sama na vrhu s čudovitimi razgledi.
Škripajoče mrzlo zimsko jutro, sedeži v prvi vrsti, full HD resolucija.
Objeta sva se prepustila trenutku in uživala.
zamolklo zelena Konjščica
navzgor
tole naju je pričakalo na Malem Toscu
proti vrhu - okno se odpira
ko hodiš nad oblaki...
fronta nad Bohinjskimi gorami
dolina zadekana
kar nisva se ga mogla nagledati
prigrizek
posladek ;)
kavke so bile deležne drobtin
tole je prihajalo z desne
še zadnji pogled...
in v dolino
Noro. Vso megleno pot do avta sva se smejala.
Kakšen trenutek sva ujela.
Marpivovanje!
Ukradla sva dan!
***
"- Rad te imam -
Toda jutro vabi
V dan neskončnih sanj
Nazaj!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar