Krasen, turoben jesenski dan. Treba Zverjasca peljat mal u gore.
Plan je bil sicer nekam drugam, ampak ker se je vreme že sfižilo, bo pač še počakalo.
Od doma zajaham, rahlo prši, nizka oblačnost in - nikjer nikogar.
Mimo Drage osamljeno v klanec proti Planinci. Potem čez Poljško in v mal bl resne klance proti Robleku. Sam sem, nikjer nikogar, super je, vseeno so skale že mokre in je treba mal sestopat. Predzadnjo diagonalo ga tišim, med takimi kamni in skalami ne zvozim. Potem pa še ciljna strminca in voila - pribiciklarim do zaprte bajte.
Sedim na klopci, fajn je, vse mam s sabo. Vsenaokoli pa oblačna belina.
"Včas sej' kej vidl, zdej se pa nč" :)
Poljška planina, kjer se začnejo resni klanci
s poti, mal je treba počit
gasa navzgor
tle smo - Roblek
s pogledom v dolino
Krasn!
Na dol je blo na vrhu treba mal merkat, pol pa samo še letiiiii.
In to do doma...
Ja, takle mamo.
Včas je blo vroče, zdej je pa mrz.
Včas je bil sonce, zdej je pa dš.
Včas sm mu gužvo, zdej mam pa ČS!
***
"Včas sm bil kuža, zdej sm pa ps!"
.png)
Ni komentarjev:
Objavite komentar