Po silnih vremenskih ujmah, hudem sneženju (in kidanju) in opustošenju, ki ga je povzročil žled, smo na Kulturni praznik potegnili do sosedov. Pri nas razmere pač niso dopuščale hoje v hribe, zato smo izbrali smučišče pod Ankoglom. Napoved je bila sicer daleč od obetavne (veter, megla, padavine), vendar smo bili na sami lokaciji prijetno presenečeni. Štartali smo skoraj v kolonci (ja, kar precej domačinov je turalo navzgor), po poti pa se je občasno celo zjasnilo in posijalo je sonce. Bilo je tudi precej toplo.
Snega je manj kot pri nas, je pa super. Zgoščen pršič spodaj, čez pa kakšnih 20 cm mehkega in super smučljivega brez skorje. V novi koči so tudi že zalaufali na polno, izbira je pestra - vseeno smo ostali pri "weizen-klasik".
Od koče smo se spustili direktno navzdol, sneg super, pravo plavanje. Užitkarsko. Nižje je sneg odjužil, a vseeno se je še dalo lepo peljati skozi gozd.
štart pri spodnji postaji gondole - threesome prvič
threesome drugič
odprl se je tudi pogled v dolino
super zgornja flanka, ki smo jo žal zgrešili
uživancija - threesome tretjič
Na koncu smo bili prav navdušeni nad turo in razmerami. Sploh pa nad snegom. Samo razgledov ni bilo prav mogočnih, čeprav je kolega prijavil, da je danes videl največ in najdlje!
***
"Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladansko séje,
spet ozelénil semtertje bo veje,
naenkrat ne zgubi moči popréšne:"
Sonetje nesreče, F. Prešeren
Ni komentarjev:
Objavite komentar