Po dolgem usklajevanju mnenj (v soboto zvečer), smo se odločili, da gremo zgodnjo iz Pokljuke na Veliki Draški. Pričakovali nismo kaj veliko, bolj to, da smo zunaj, se mal zluftamo in raztegnemo ude. Na parkingu na Rudnem polju ni bilo skoraj nič ljudi, par posamičnih turašev in laufarjev. Še vedno se da takoj iz parkinga na sneg, cesta do žičnic bo še dolgo zdržala, jo je pa veter precej posul z iglicami. Ob žičnicah je bilo že povsem odjuženo, ni kazalo obetavno. Tudi strmina do Zlatih vod je bila čist južna. No, vsaj pretirano ni zdrsevalo.
Urezali smo jo čez Kačji rob in po dolinci pod Viševnikom na Srenjski preval. Viševnik je odvrgel večino opasti, mlinski kamni so se privalili skoraj do dna doline. Tudi Mali Draški je zgledal mamljivo, ravno pravi jeziki za smučanje. Po manjšem oklevanju se vseeno nismo odločili in odsmučali oz. odplavali na Jezerca. Nazaj nataknemo premočene pse in preko Studorskega prevala na vrh Velikega Draškega. Fajn diagonalno urezana špura nas je kljub odjugi hitro pripeljala na vrh.
Navzdol povsem po levi (gledano navzgor), po super odjuženem in počasnem snegu. S Studorskega pa super-G do Jezerc, potem pa še lagano na Konjščico. Še mal prebijanja skozi gozd in cesta, kjer je spet najedal Sitonen. Cesta ima kar tri kopne dele, tako da smo precej snemali in natikali dile. Pa zato potem v hotelu bolj sede...
proti Kačjem robu
pod Viševnikom
odlomljene opasti so se prikotalile navzdol
pogled na Srenjski preval in splazena pobočja MDV (levo)
proti vrhu VDV
super smučarija na strehi
"Kakor vihar..."
iztek v Konjščico
štirinožni Sitonen
Smučarija je bila presenetljivo odlična, po mehkem južnem je bilo eno samo plavanje.
Fajna tura, pa še precej šankov do doma je bilo ze čekirat...
***
"Ja volim samo sebe
svog jedinog sebe
ja volim samo sebe
svog predivnog sebe"
svog jedinog sebe
ja volim samo sebe
svog predivnog sebe"
Ni komentarjev:
Objavite komentar