Ja, vsak petek se pač ne izide in sem čemel v pisarni.
Dečva pa fletno počitniško na Säuleck. Tukole je povedova:
"Zjutraj mal čez 8 na parkingu v Dösental. Pihalo je že, ko sta stopila iz avta. Potem dooolg pristop po dolini, skoraj naravnost, al pa še mal na dol. Do koče Arthur Von Schmid Haus (2275m) - tle se vzpon šele začne. Sama, telefon se je že izgubil, piha huronsko, treba pa še 800 višincev naklepat. Vreme se menja, zapira in odpira se, piha vse huje. Na sedlu, ene 50 višincev pod vrhom, se ustavita, veter ojača, dečvo premakne in vrže po terenu. Dost bo! V snežnem viharju nekako snameta pse in se na hitro pripravita. Kolega ne more dat gor očal, vse pomrznjeno. Drama!" "Ti si ne morš predstavljat, kako je pihal. Jest kej takga še nism vidla! Bože mili!"
Odsmučata. Pri hiši dva mahata in izročita izgubljeni telefon! Do avta čist pomrznjena, obraza otrpla, kot bi šla spat v zamrzovalno skrinjo. Najde se še rokavica - pripeta pod brado s paščkom od čelade. Kljub vsem "borbenim" ranam je za pir še vedno volja.
štart "Ich brauche Ruhe"
špička Säulecka je tista čist zadaj
proti planini
vreme se menja, edina stalnica je veter, ki se krepi
Šmidovega Arturja koča
nad Dössner See
"takle mamo"
proti vrhu
veter je huronski in te premika po pobočju
(drugih slik ni, foto kaputt)
Zmrznjena sta bla še naslednji dan, blazince na prstih pa naj bi se po planu do srede nekako odtajale.
Z eno besedo - EPSKA!
PS
Edino Strava ni zabeležila tracka, tko da bo treba še enkrat...ccc...
***
"Dej vrn' se k men' "
Ni komentarjev:
Objavite komentar