Na tak praznik je pa treba dečvo nekam peljat. Jungfrau je že mim, ostane le še Ojstrnik :)
Zjutraj šibava po cesti mimo Trbiža v Ukve - kot da je vse izumrlo. Zgleda so Italjančki resno vzeli tole prepoved zbiranja in druženja. Po ovinkasti cesti navzgor, poleg ogljičnega pustiva še metanov odtis. Ni kej kva, če prtisne...
Na parkingu sva dejansko prva, ne moreva verjet. Sicer ledenica, prezebe naju v minuti, zato spet tempo di polka po zasneženi cesti. Ker sva bila prva, "navzgor nisva imela zanimive dirke s precej prehitevanja". Pa tudi ujel naju ni nihče ;)
Ogrejeva se šele nekje pri koči Nordio-Defarr. Potem naprej na sedlo Lom, nikjer nikogar. Dolinca še v globoki senci. Še mal okrog hriba, pol pa po krasni špuri v strmino. Sneg je suh, suh, suh... ampak so ga pa že včeraj precej zvozili. Eni res nimajo nobene uvidevnosti, kar trikrat gor in dol v istem dnevu ;)
Lepo se je hodilo, precej kick-turnov. Že na prvem strmem sem se kot hrošč prebrnil na hrbet v cel sneg in se komaj izmotal! Jezen kot ris butnem gel (j*beno hud!), ki mi da reaktivni pogon in potem samo še gasa do vrha. Prvič v zadnjih ducat letih sem dečvo nabil navzgor, res krasen Dan Žena :)
Na vrhu naju poboža sonce, panorama na vse strani, toplo, nič ne piha. In predvsem sva sama samcata. Počasi se pripraviva, zapneva dile, potem pa čez rob in do grla v suh sneg!
Woo-hoo! Plavamo!
Snežak pričaka ob poti (slikan nazaj grede)
jutro pri koči Nordio-Defarr (mrrrrzzzzz)
na sedlu - Dolinca še v senci
krasna S pobočja Ojstrnika
gel, ki mi vlije (dobesedno!) novih moči
pomežik soncu...
... in izhod na greben
na drugi strani vse zalito
čist do vrha
vse je naše 1
3,2,1...in... GREMOOOOO!!!!
landing - do grla v snegu
krasen suh sneg ob robu gozda
woo-hoo-hoo-ho!
tehnično zahteven srednji del :)
("Tu je treba z mehkobo in veliko občutka, kajne Matjaž?")
spodnji del brez zavor
proti bajtam v Dolinca-Alm
na poskok!
Dolinca
letiiiiiiim
Uuu, vrhunsko. Verjetno kar najboljša pela (vsaj v marcu). Sneg suh, nakloni pravi, stare sledi ne motijo, dile lebdijo, samo furaš... Noro! Čisti presežek!
Od Planince sva morala mal poštamfat nazaj, v kočo nisva šla (ni fora, da sediva na distanci vsak za svojo mizo).
Ljudi se je pa valilo ogromno, kakšna prepoved zbiranja.
Za zaključek po sneženi cesti z izmikanjem gor-hodečim. In za finale z odpetimi pancarji še po "poljani Ciaslat" vse do avta. Tu pa vse zabito s plehom!
parking tako poln, da te dobesedno vrže na rit
zaključna slovesnost
vse je naše 2
A Day to A-Maze!
***
"Mi vstajamo, jadramo,
kakor galebi na pot,
v dalji ostajajo
pusti otoki zmot."
Ni komentarjev:
Objavite komentar