Vsak dan isti. Ista opravila, iste poti, nenazadnje iste gore.
Ne, ne, ni res... tokrat je bilo zimsko!
Kljub ranam na nogah (eni) in preležaninam (drugi) sva v bridkem jutru že drgnila avto, da so nama takoj odreveneli prsti. Potem pa po klasiki iz Drage do Prevale. Tu zagrizeva v Kalvarijo - tla so pomrznjena, veter zavija, proti vrhu snežna belina in nebeška modrina. Bogovsko.
V zelo zmernem tempu počasi požirava višince. Ko prideva iz gozda je vse pobeljeno. Tudi sunki vetra se umirjajo. Je pa mrzlo, pravo zimsko vzdušje.
Zlezeva do vrha in potem po spihanem grebenu do Velikega vrha. Super je, mraz, sneg, v dolini pa vse zeleno...
Direktna
zimsko na V
zimsko na Z
proti grebenu...
... in naprej
eden je že smučal! Čestitke!
rahla zimska pravljica
snežne radosti
lepote Robleka
Nazaj grede je sonce že omehčalo in stalilo zapihan sneg. Ko sva prišla domov je bila le še na vrhu vidna majhna bela zaplata.
"Najlepša gora in velik vitamina de!" bi reku Zoki...
***
Baje so ukrepe zaostrili in tudi po netu lahko surfaš samo v mejah svoje občine.
Ostane torej samo tale:
"Prelepa zelena Begunjščica,
zame najlepša si vseh gora"
Ni komentarjev:
Objavite komentar