Ahahaha, spet ga sipa!
Noro.
Ko se doma odkidava, ga takoj pičiva proti Pokljuki. Tu že dogaja. Cesta še ni splužena, obtičiva že na prvem ovinku. Obrneva, nazaj do ravnine in ketne gor. A smo a nismo!?
Potem gasa vse do vojašnice. Can't stop...
No, vmes sva opravila še dobro delo - napokala sva tri mlade biatlonce, ki so imeli tekmo, pa niso mogli gor. S ketnami na kolesih in puškami v prtljažniku se ne bojimo nikogar. Brzimo mimo obtičalih audijev, tudi x-drive nam ne more slediti...
Sipa ga celo pot, prav vrhunsko je. Cesta pa prazna, bolj malo jih je zmoglo gor.
Na parkingu opustelo, mladce dostavimo pravočasno za nastrelitev, za dobro delo sva poplačana s pozabljenim sendvičem by Maks ;)
*Še opazka: splužen je samo plačljivi del parkinga, pa še to ugotoviva, da sva s kombijem. Parkomat pač ne vrača denarja... 10 eur. Lupljenje po bohinjsko. Že res, da se mi po krvi pretaka tudi bohinjska kri, ampak nekaterih for pač ne morem razumeti.
V hudem metežu rineva navzgor mimo žičnic, špura je zamedena, bolj ko greva proti vrhu, bolj piha. Na Viševnik nima smisla, je v megli. Zlezeva do Plesišča, pa še tu naju prepiha na mrtvo.
Ko se v sunkih vetra nekako pripraviva, sledi oranje navzdol. Snega je res veliko, pa povsem suh. Plavamo počasi...
na Zatrniku ga mede
proti Rudnem polju
Snežno beli v svojem okolju
pihovito!
in oranje
Aaaa, fajn, celca je do koleno in čez. Povsem zasnežena priorjeva nazaj do parkinga. Cesto so medtem splužili, je kar nekaj folka. Žanjeva začudene poglede in zahvale staršev, ki sva jim rešila tekmovalni dan. Parkomat je enosmeren - ne menja karte za desetaka, samo obratno. Mede ga brutalno, z vetrom, zanohtana se odžejava v kabini z gretjem na polno.
Zimsko!
Zapeljeva se še do Šport hotela in Jelke, ter uživava v zasneženi pokrajini...
Poživitvena turca.
"Ajga, duma pa krvavica!"
***
"Can't stop addicted to the shindig
Chop top he says I'm gonna win big
Choose not a life of imitation
Distant cousin to the reservation"
Ni komentarjev:
Objavite komentar