Spet ga je sipnilo in to prav do nižin.
Wau.
Za nedeljo je bila super napoved, gledal sem, kam bi bilo najbolje potegniti. Želji sta bili dve - čimmanj ljudi (beri nič) in čimboljša smučarija. Vse se je razpletlo vrhunsko. Kaj vrhunsko, NADVRHUNSKO.
Zjutraj krenem v dolino Vrat pogledat, do kam se da. Začuda kar peljem, mal novega snega na cesti (10cm), ampak brez problema vse do parkinga za 10.5km tablo. Ja, super. Parkiran je le en avto in to avstrijski. Vzdušje pa pravljično, vse belo, 10-15cm novega, svežega, suhega...
Hitro se urihtam, čez mostiček in že motovilim skozi bukovje. Nekako mi ne rata udeti začetnega grabna in sem spet borbal skozi podrast. Za zajčkom. Ni bil še Velikonončni. Je pa motal in skakljal levo/desno, sem se kmalu naveličal in direktno po grabnu navzgor. Malo višje priključim na normalno pot. Nobenih sledi, nobenih šumov, nikogar pred mano, nikogar za mano. Kaj češ lepšega.
Iz bukovja se odpre ta veličastno osamljena dolina Za Cmirom - spodaj ne zgleda baš zalito, ampak bomo že. Vlečem špuro do razpotja za Mlinarice, dan je bogovski. Gledam nazaj - nikjer nikogar. Gledam naprej - čudovite nedotaknjene flanke. Sanjsko!
Hodilo se je dobro, v senci je bil sneg povsem suh (kakšnih 15cm frišnega), ko pridem na sonce, ga sicer počasi malo juži, ampak razmera je vrhunska. Hodim bolj levo (gor gledano), pod Vrbanovimi. Desno stran (gor gledano) si puščam za spust. Sonce se vse bolj upira v pobočja, vseskozi me spremlja ropotanje padajočih ledenih sveč. Drugače pa nobenega zvoka, ni žive duše.
Pomatram se do vrha konte. Proti vrhu se je mlelo, baba je spustila pšen, zato sem za zgornjih 30 višincev smuči zavihtel na rame. Mi je pa kar izpilo moči, ponekod se je udiralo do riti. Huh, na robu konte gledam čudovito panoramo Begunjskega vrha, na desni mogočni Cmir, na levi Vrbanovi špici. Noro je!
Ocenjujem, da bo prečka čez konto še dolga, da se bo sonce preveč uprlo in povsem odjužilo flanke, da... Eh, nakladam. Crknil sem in sem se raje počasi urihtal za spust z roba konte.
Pogled navzdol je naravnost pravljičen. Nedotaknjena flanka s 15cm svežega, suhega, čaka, da jo razrežem. Ponekod sicer rahla pudingasta skorjica, ki pa jo dile odripajo, da sploh ne čutiš...
WOOO-HOOO!
Leti, drvi, prši!!! Plavanje!
na Cvetno je doma pocukralo trobentice
idila na izhodišču
nedotaknjeno skozi bukovje
odpre se proti dolini Za Cmirom
pred prvo izravnavo me pozdravi sonce
nedotaknjeno navzdol :)
ogrlica na drugi strani - Dolkova, Škrlatica, Rokav,...
nedotaknjene flanke navzgor - vrhunsko!
proti vrhu
pogled nazaj na Mlinarce
ne morem verjet - nikjer nikogar
Begunjski vrh kraljuje na koncu konte
direktno desno pa Cmir
fantastičen pogled iz štartne hišice
perfektni vršni zavoji pod Cmirom
auuu, kok j blo fajn!
mehak prehod v spodnji del
tudi po meliščih izjemno
vse poti vodijo navzdol
pogled na presmučano
VRHUNSKA PELA. Tako dobre smučarije v aprilu ne pomnim - sploh pa ne po takem mehkem celcu.
Spodnji del, kjer sem se nadejal kamnoloma, sem odpeljal po desni (gledano navzdol) in ujel ravno prav zapihan graben, da sem plaval do bukovja.
Tu je bilo potem že odjuženo, sonce in visoke temperature so opravile svoje. Z res veliko mehkobe sem se previdno spuščal skozi gmajno (podlage ni nobene, min pa kukr voč). Na polovici sem se odločil, da snamem dile. S tastarimi gravelkarcami bi prišel do avta, tako pa sem spodnjo polovico bukovja raje prepešačil...
Pri avtu pomladansko toplo, usedel sem se na kamen ob cesti, požlampal staropramenčka in se smejal sam sebi, kakšno razmero sem ujel.
Vrhunska osamljena!
NADVRHUNSKA NADOSAMLJENA!!!
Manjkal je samo še UBS blues osamljenih vršacev... ok, tut Mississippi je bil ok ;)
***
"You gotta walk that lonesome valley,
well you gotta walk, walk it by yourself
Ain't nobody else can walk it for you
You gotta walk, walk it by yourself."
Ni komentarjev:
Objavite komentar