Čudno jesensko vreme (na začetku marca!) naju vzpodbudi, da greva pogledat razmero na zadnjega dvatisočaka Karnijcev. Iz Ukev se za 5eur hitro dvigneva po namotani cesti. Ovinkasta cesta (ne)pričakovano pospeši tudi prebavo :) Na Sanažet "mal počijeva" in zajameva zrak. Hitro dalje, vse do zadnjega parkinga. Prazno, samo en avto pred nama - je pa pešak. Ma sicer psa, ampak j*biga, ne more biti vse idealno ;)
Po cesti drsava proti koči Nordio-Deffar. Cesta je bela (Strada bianca) s par gravel odseki. Sneg pa hudo ojužen. Do sedla Lom je shojeno, se niti ne predira, nad Dolinco pa že druga pesem. Ko zaorjeva v strmino se takoj pokažejo prave lepote - špura se predira, mal zdrsuje. Pa še nekdo jo je potegnil skoraj navpično, ne sede mojim "od fuzbala utrujenim" nogcam. Namotana je čist v desno, je kar borba skozi gozd. Nekako se privlečem na greben (precej sem se moral bodriti z vzkliki), tu naju zagrne megla.
Še par minut, prideva do vrha, razgledi nikakvi, morala na psu, psi pa še na dilah...
Sklanjam se enako težko kot množinski samostalniki (pa še s "pljučami" globoko diham vmes ;).
Počasna priprava, dva še uletita (nisva edina ubrisanca očitno ;), zategneva pancarje, potem pa se zagledava v mlečno pobočje.
Vidi se nič, niti roba, ampak "mora biti neka pot dol s tega".
Je treba na Jimija - direkt z ogromno občutka in nepredvidene improvizacije!
Naša Puanina - na Sanažet
Strada bianca (3rd gravel sector)
Nordio-Deffar
v težki, predirajoči se špuri...
...se kar matrava
v preži "na veho" gre lažje ;)
Ojstri rob
proti vrhu
(back camera view)
tihožitje
Ko se zvrneva čez rob, naju pričaka presenetljivo super razmera. Sneg kar suh, lepo popeglano, fajna pela. Ampak ne traja dolgo. Še pred drevesi naju pričaka težkokategorni južnjak in ni ga asa, ki bi tu lahko nizal elegantne zavoje (no, mrbit Ali M., če bi šu zraven).
Kar muka, skačeva, cuka, predira se - ampak hej, smučamo!!!
Spodnji del je še za par kategorij slabši, gnilo in dokaj neužitno...
do prvih dreves gre fajn...
se da napadat ;)
odjuženi težkokategornik
(ki ga suvereno reže frišna lahkokategornica ;)
nagibanje proti dolini
Dolinca alm
Ja, ja, nas je kar zmatral. Spodaj prečiva po obronkih gozda, totalno pregnito. Ujameva cesto, kjer se da samo po špuri (drugače cuka in ustavlja). Mal še poganjanja do sedla Lom, potem pa na Strado bianco, mimo koče proti parkingu. Se kar da, par "gravel" odsekov je treba podelat z veliko občutka & mehkobe...
Na koncu še v počasnem posnetku po senožeti do avta.
To je to!
Babi pospravlja
Deda je opravil svoje
Na stolčkih modrujeva, da konec koncev niti ni bilo tako slabo.
Edin rebrca pojejo svojo pesem - sem jih kar dobro "naštamfal"...
In kaj je najlepše?
Ko se pripelješ domov in te pričaka narejeno kosilo (hvala, Babi!!!), se napokaš do vratu, zavališ na kavč in z napol zaprtimi očmi pod dekco gledaš, kako jih Pogi šola na Strade bianche.
Ja, radi imamo te "bele ceste"...
***
"There must be some kind of way outta here
Said the joker to the thief
There's too much confusion
I can't get no relief"
Ni komentarjev:
Objavite komentar