Huh, z družbo smo se premaknili v 1980. Že po poti nas je s svojim neustavljivim šarmom in omamnim vonjem navduševala Veronika . Potem je še General zrihtal parking direkt pred kinom in s kozarcem (dvema, tremi?) IPE se je razpoloženje stopnjevalo. Klientela znana - sami stari obrazi.
Še vedno vsi v črnem, ampak sive glave ali ćelavi ;) Irokeza ne drži več...
U glavnem, začetni filing je bil kot pri Madame Tussauds :D
Ampak potem, pol k so zašponale kitare, je bila pa energija tista prava.
DOLGCAJT nad pričakovanji!
Naslednji dan pa frej, hvalabogu se zbudim v svoji pojstli (ker nikol ne veš, kje se pogo konča - "Ustanem zjutri, se pogledam v obraz, neverjetn, še zmeri jaz"). Ko se sestavim pa v poznem dopoldnevu počasi proti Bohin in na Rodico. Sneg je že na makadamski cesti, proti parkingu kolajžne, ampak ne previsoke. Par avtomobilov, dva sta prišla že dol, eden gre gor. Od avta brez problema na smučeh, tudi čez prečko. Sneg je mal odjenjan, ne pa povsem, ker piha in se je tudi sonce skrilo za koprenastimi oblaki. Fajn. Na planini končno tista zimska zasnežena kulisa.
Se je pa poznalo, da mi manjka spanca, tempo je bil "včas smučam počas, včas pa težko". V žlebu dile romajo na ruzak - no, tu se je začelo! Preden sem vse urihtal in si zadegal težak ruzak na ramena, drage ni več. Wot?? Uzrem jo povsem pod vrhom žleba, noro. Kokr tut jest "mal prtisnem, da me nau revca brez anoraka premražena na vetru čakawa" - in je šlo v rdeče. Eh, težko je, ker ma vsaj dve prestavi več - prehitro in prestrmo. Vrtelo se mi je potem vse do vrha, ko sem cikcakal ob direktno potegnjeni špuri. Res sem se vlekel. Ampak smo zborbali, kaj zborbali, skoraj poownali ;)
Na vrhu lepo kot vedno, kr fajn piha, snega dovolj, vehte narejene. Fronta prihaja iz Grape, midva pa sama na gori. Urihtava se, potem pa samo še dol...
že 45 let...
na Pl. Suha je končno malo bolj zasneženo
pobeg
tifusarski korak okol Male Rodice
spokojno, ampak piha pa kr fajn
na vrhu
že režemo!
ravninski karving
pod žlebom proti planini
zaključek pri avtu
Veter je opravil svoje, pobočje ni nič popustilo. Zgoraj kar trdo in skorja (sicer jo dile režejo, ampak stil je bl burleska). Proti Za Ulcam potem ujameva mehke zavoje po napihancu. Mal nagaja difuza, mal opazujeva mikro-napoke, ampak vse stoji. Skozi žleb gre na poskok, do planine pa malček odjuženo glisiranje. Ni glih top, ampak boljš kot v pisarni.
Pod bajto se da dokaj normalno (ok, mal vseeno treba pazit) pripeljat do prečke. Tu dava na rame, mogoče bi se dalo potišat prav do avta. Nisva glih OADA za vsako ceno...
Hmelj me je čist raztopil in ker so bili woča utrujeni, ga je pripeljala domov, nasitila in ljubeče pospremila do kavča, kjer se je začel dolgotrajen proces regeneracije/reinkarnacije s premišljevanjem, kaj vse bom ustvaril...
***
Ich schaffe ein vollkommendes System"
Ni komentarjev:
Objavite komentar