Pa je poklical. Očak!
Dan pred 120-letnico Aljaževega stolpa sva v soju noči štartala iz Vrat. Prvi del proti Luknji je minil še v temi, potem se je zdanilo in sva jo urezala levo čez Plemenice. Super pot, čudoviti razgledi, pa še v senci sva hodila ves čas. Mimo Sfinge, kjer se že odpre pogled na Triglav. Naprej mimo Glave v Zaplanji do razpotja, kjer zavijeva v steno. Spet malce poplezavanja, se je pa že kar naredila gneča. Proti Triglavski škrbini smo že v kolonci, pogled na greben z Malega Triglava razkriva, da je tam ljudi še bistveno več. Kmalu smo na vršnem pobočju. Zagledava stolp, okrog njega pa že precej pestro.
Ker je čudovit dan, kar dolgo posediva in se razgledujeva. Seveda obvezno slikanje in čudenje, kaj vse ljudje počnejo oz. pritovorijo na vrh. Naj se ve, tle smo mi Slovenci doma!
Navzdol se spustiva čez Mali Triglav na Kredarico. Na grebenu me je povsem zvilo, prepadno, ful ljudi, srečevanja,... Sem mislil, da sem vrtoglavico prebolel, pa zgleda ni tako. Povsem v šoku sem težko sestopil do Kredarice. Potem še doolg sestop po soncu čez Prag - še vedno napsihiran sem se precej težko spuščal - vleklo se je ko 100mater. Na koncu sem se nekako umiril šele v mrzlem hudourniku... Težka je bla, težka...
poklical je
jutranja zarja v Vratih
čez Plemenice
zajlanje
Plemenice s čudovitimi razgledi
pogled v Vrata
Sfinga in Očak
Triglav lepo meče senco na najino pot
na drugi strani Mišeljski konec in Kanjavec
kolonca proti Škrbini
spodaj Planika
na grebenu zastoji
še mau
z vrha pogled na Cmir, Begunjski vrh, Vrbanove špice, Rjavino...
spodaj Kredarica
greben
spust z Malega Triglava
skozi Kotel in čez Prag nazaj
Super tura, ki pa je (žal) na dan privlekla moje stare strahove...
Sva pa stala na vrhu po kar nekaj letih - ko sem bil zadnjič, je bil stolp še rdeč in z zvezdo na vrhu.
***
