*** Izpostavljeno ***

Svaneti, 28.12. 2019 - 4.1.2020

Dolgo pričakovana pustolovščina se je končno začela. Po stresnem decembru smo odpotovali nekam daleč, nekam drugam, nekam, kjer se je čas...

24.3.15

Za Cmirom - Begunjski vrh, 24.3.2015

Pred poslabšanjem pa še na eno pomladansko klasiko.
Že zjutraj v "The Doors Valley" uparkiram v Turkovem rovtu. Cesta lepo prevozna, sneg kopni...
Smuči sem dal na noge že takoj "iz avta" in krenil kar naravnost skozi bukovje navzgor. Povsod še  sneg, nobenih sledi, fajn. Dobro sem si popopral začetek - bilo je kar strmo. Pod steno pa vidim, da sem precej visoko desno nad dolino. Potrebnega je bilo še nekaj motoviljenja skozi ruševje in čez plaznice pod stenami, da sem se vtiril v špuro. Potem pa po senci navzgor s pogledom na Vrbanove špice.
No, višje je v dolino Za Cmirom že posijalo sonce, odjužilo špuro in takoj so se začele delati cokle. V senci je pa zdrsavalo - idealna kobinacija. 
Povzpnem se do kotanje, potem pa dolga prečnica po pobočjih pod Cmirom proti strmini do sedla. Tu mi je zdrsavalo že vsak drugi korak. Vzpon na sedlo pod Begunjskim vrhom je bil sploh naporen. Cokle so se mi zalimale na pse, v strmini pa se je frišni sneg mlel in sem zdrsaval na vsakem koraku! Snamem dile, prišparam živce in noge in zadnje metre do sedla opravim peš. 
Potem še vzpon po ojuženih pobočjih na Begunjski vrh. Tu pa spet sam, uživam (očaka so žal prekrili oblaki) in gledam po dolini, ki čaka samo name. Aaaa, samo še smučarija!

skozi strmo bukovje do sten

na špuri proti vrhu doline

Za Cmirom

pogled na Begunjski vrh in dolgo desno prečnico

na vrhu - Triglav v oblakih

Begunjski vrh - pogled proti Cmiru...

... in proti Staničevi

ojužene vijuge po pobočjih Begunjskega vrha

pršičasto Za Cmirom

samotna poezija v ravno prav odjuženem

v senci pod Vrbanovimi špicami je bila super smučarija po uležanem pršiču

aaaa... nedotaknjenih flank kar ne zmanjka

fenomenalno

v spodnjem delu z ruševjem in minskim poljem

Z Begunjskega vrha je bilo konkretno odjuženo, podlage ni, je bilo potrebno zelo nežno voziti po "kamnolomu". Potem pa idealna smučarija pod Begunjskim vrhom - suho, uležano, malček odjenjano. Mimo balvanov, pa naprej po senci pod Vrbanovimi špicami - uležan pršič z minimalno pudingasto skorjico, ki jo režeš, kot vroč nož skozi puter!
Prav vrhunska smučarija.
No, nižje po meliščih je sneg precej odjužil, podlage ni, tako da je bila bolj borba na minskem polju. Na polovici gozda snega ni več, dile na ramo in sprehod do avta.
Lepa, osamljena tura, smučarija pa daleč nad pričakovanji!
To enostavno moraš imeti rad!

***
"Don't ya love her madly 
Don't ya need her badly 
Don't ya love her ways 
Tell me what you say" 


21.3.15

Stol skozi Janežev žleb - drugič, 21.3.2015

"Kdor hitr gre, dvakrat gre!"
Star smučarski pregovor se je spet izkazal, sploh, ker so bile razmere res dobre. V prebujajočem se jutru sva že na dilah v Medvedjem dolu. Avstrijci še spijo, turamo samo Slovenci. 
Po pomrznjeni cesti proti snežiščem pod Stolom - se je že videlo, da se je razmera vseeno malce spremenila od včeraj. Zaženemo se v strmino na začetku širokega Janeževega žleba - lepo v četici, razporejeni po pobočju. Na polovici natakneva srenače, je vseeno šlo precej lažje kot brez. Po ožjem delu žleba pa brez derez, fajn narejene štapne omogočajo lep vzpon. Izstop v sonce in razgledovanje v še enem čudovitem dnevu - šajba zgoraj, pobočja pa v oblakih. Še sprehod do vrha, kjer je že kar nekaj ljudi... 

po snežiščih pod Stolom

Janežev žleb

na sončno stran
 
lepo po štapnah navzgor

izstop na greben

Mali Stol

vrh

štart!

proti cvišn-cajtu

 
spodnja sončna flanka

Auuu, fajn je blo. Če sem picajzljast, se je od včeraj vseeno malce oskorjalo, ampak še vedno super. Smučarija odlična, potem še malo krosa po cesti do avta, tle je pa že eden iz "gepek-šanka" zapasal.
No, po taki lepi turci se ni dalo izogniti niti točenemu guinnessu v Tržiču!
Majka!

***
"I see skies of blue and clouds of white
The bright blessed the day, the dark sacred night
And I think to myself what a wonderful world."


20.3.15

Stol skozi Janežev žleb, 20.3.2015

Če se prejšnjič razmere niso poklopile, je bilo tokrat drugače. Solo pičim v Medvedji dol. Parkirišče prazno, šibam po pomrznjeni/poledeneli cesti do vznožja melišč pod Stolom. Potem pa cik-cakasto v senci proti Janeževem žlebu. Sneg še pomrznjen, špura solidna, psi dobro grabijo... Vreme šajba, povsem nekaj drugega kot prejšnji teden. Proti vrhu širokega dela žlebu je začelo vse bolj zdrsavati, no, brez srenačev sem se potrudil do odcepa žlebu v desno. Sem pa že navzgor opazoval, da je pobočje precej razrito/grudasto in da bo navzdol jeba pela. 
Ker je bil tudi ožji del žleba mehak, sem brez derez lepo prišel do izstopa, potem pa še sprehod do vrha. Samo en je že odpeljal navzdol, nekaj jih je še za mano, drugače pa mir in uživanje...

Janežev žleb iz Medvedjega dola 

Vajnež se tokrat sonči

po žlebu navzgor

na izstopu - pogled navzdol

vrh Stola - pogled proti Vajnežu

smučarski vstop v žleb - delovalo je razrito, a je bila super smučarija

nekaj zavojev celo po nedotaknjenem pršičku

Ovčji vrh obsijan s soncem

Z vrha se spustim do vstopa v žleb. Tu pa super razmere, malce odjenjano, mehko in nikjer nikogar! Cel žleb imam zase, smučarija res vrhunska. Dol gledano po desni strani, kjer je sonce že malce obliznilo sneženo površino. Super mehko, razritost in grude sploh ne motijo, z lahkoto jih prebiješ in pelješ svojo linijo. Povsem pod stenami se je našlo še nekaj nedotaknjenca. Še zadnja široka flanka s pogledom na Ovčji vrh (čist mal zaskorjana)... Superrr!!!
Noge so že pekle, odpnem pancarje in gasa po cesti, ki jo je že kar dobro odjužilo. Srečal sem jih le par, ko pa sem padel mimo parkiranih motornih sank me je spreletelo, da mogoče se pa kdo tudi VOZI navzgor po cesti! Eh, kje pa, pa nismo na Balkanu. No, za naslednjim ovinkom sem imel že precej tesno srečanje s terencem, ki je ril po cesti proti planini. Na srečo ga nisem vzel s sabo...
Fajn turca, fajn, razmere pa prav vrhunske!

***  

15.3.15

Proti Vajnežu, 15.3.2015

Zgodnje vstajanje, kajti ocenil sem, da bo vreme (kljub oblačni napovedi) zjutraj še zdržalo. Še v zavetju noči se odpraviva k sosedom, po silnih ovinkih na drugo stran. Dolina Rož je bila še v temi, pri Medvedovih pa se je ravno začel delati dan, ko sva prispela. Zgledalo je jasno, bleda modrina na nebu, celo sonce se je dalo slutiti... Lepo po cesti skozi Medvedji dol, nebo se je pa vse bolj zapiralo... Gore so dobile kape, začelo je pihati. Ko kreneva s ceste v silna plazišča proti Vajnežu, so se oblaki gostili in spuščali. Ovčji vrh na drugi strani je zgledal bolje, no, kmalu so tudi njega pogoltnili oblaki. Ob mrzlem vetru in poledeneli špuri sva oddrsavajoče počasi napredovala po Dolgi riži. Vse bolj se je zapiralo, brez srenačev sva zmogla do skal (pri vstopu v grapo). Spogledala sva se in enotno zaključila kar na pobočju. Med vetrom in mrazom se pripraviva, a tudi pri smučariji ni bilo presežkov. Malce poledenelo, zaskorjano, zapihano, nekje predirajoče - vseskozi pa veter. Privaljava se do ceste, no, tu je pa potem letelo do avta. Sva se komaj izogibala navzgor hodečim, ki jih je bilo začuda kar precej... Tudi parking pri Stouhutte, kjer zjutraj ni bilo žive duše, je bil  povsem poln.
Midva pa že fertik.

na začetku je pri Medvedovih zgledalo kar prijetno...

... potem pa so se usedli oblaki...

... in vrhovi so se zaprli

Ovčji vrh je bil nekaj časa še deležen jasnine

po Dolgi riži, kjer se je Vajnež še videl

na pobočjih je pihalo, poledenelo, oblaki so se spuščali vse nižje

priprava kar v strmini, ocenila sva, da nadaljevati nima smisla

Ja, Vajnež bo že še počakal! Sva bila pa doma na piru že pred deseto mašo, to pa tudi nekaj šteje!

***


13.3.15

Kamniti lovec, 13.3.2015

Lovec naju je že dolgo mikal in tak lep dan je bilo potrebno izkoristiti. 
Zgodaj zjutraj že pri mostičku (prvi) ob žičnici za Višarje. Pot poledenela, že v spodnjem delu je kar dobro zdrsavalo. Na Višarski planini nas osveti sonce, drefajoče zlezemo še v hrib do prečke, ki je v senci in precej pomrznjena. Tudi nekaj grud plazovin, očitno popoldansko sonce že opravi svoje. V strmino krnice V Klobuku je nekako šlo tudi brez srenačev. Široka pobočja so precej zvožena, mi pa do skal in skozi graben na vrh. Tu pa čudoviti pogledi na vse strani. Res je lepo, pocingljamo za dobre želje, uživamo, pofočkamo vse vrhove... Zlezemo še na sosednji vrh, potem pa nazaj, zapnemo dile in piči. Že smučarija izpod Lovca je bila u'redu (ok, malček skorje ponekod, ampak kdo bi se sekiral), po žlebu proti cesti (iz Zajzere) je bila pa sploh izvrstna. Strminca v senci, fajn pela, se praši in kotali po pobočju... Potem še malo skorjaste telovadbe do ceste, pa pse nazaj na dile in do Višarij - tu pa seveda pivce s pogledom na opravljeno turo. Fenomenale!

Višarska planina

pomrznjena prečka

V Klobuku

pogled nazaj proti Višarjam

po grabnu do vrha...

... kjer se odpre...

... tale panorama z Višem in Montažem

vrh, kjer pocingljamo

Mangart "na muhi"

še skok na sosednji vrh

po grabnu navzdol

canalino

prašenje 1
prašenje 2
prašenje 3

smukaško proti cesti

pogled ob pivu

Vsi smo bili navdušeni! Na sončku in obkroženi s Čehi se je našel cajt še za drugo rundo. Potem pa še na izi po smučišču, ki je v spodnjem delu že povsem odjuženo...

 ***
"I don't care if Monday's black
Tuesday, Wednesday heart attack
Thursday never looking back
It's Friday I'm in love"

The Cure