Zgodnje vstajanje, kajti ocenil sem, da bo vreme (kljub oblačni napovedi) zjutraj še zdržalo. Še v zavetju noči se odpraviva k sosedom, po silnih ovinkih na drugo stran. Dolina Rož je bila še v temi, pri Medvedovih pa se je ravno začel delati dan, ko sva prispela. Zgledalo je jasno, bleda modrina na nebu, celo sonce se je dalo slutiti... Lepo po cesti skozi Medvedji dol, nebo se je pa vse bolj zapiralo... Gore so dobile kape, začelo je pihati. Ko kreneva s ceste v silna plazišča proti Vajnežu, so se oblaki gostili in spuščali. Ovčji vrh na drugi strani je zgledal bolje, no, kmalu so tudi njega pogoltnili oblaki. Ob mrzlem vetru in poledeneli špuri sva oddrsavajoče počasi napredovala po Dolgi riži. Vse bolj se je zapiralo, brez srenačev sva zmogla do skal (pri vstopu v grapo). Spogledala sva se in enotno zaključila kar na pobočju. Med vetrom in mrazom se pripraviva, a tudi pri smučariji ni bilo presežkov. Malce poledenelo, zaskorjano, zapihano, nekje predirajoče - vseskozi pa veter. Privaljava se do ceste, no, tu je pa potem letelo do avta. Sva se komaj izogibala navzgor hodečim, ki jih je bilo začuda kar precej... Tudi parking pri Stouhutte, kjer zjutraj ni bilo žive duše, je bil povsem poln.
Midva pa že fertik.
na začetku je pri Medvedovih zgledalo kar prijetno...
... potem pa so se usedli oblaki...
... in vrhovi so se zaprli
Ovčji vrh je bil nekaj časa še deležen jasnine
po Dolgi riži, kjer se je Vajnež še videl
na pobočjih je pihalo, poledenelo, oblaki so se spuščali vse nižje
priprava kar v strmini, ocenila sva, da nadaljevati nima smisla
Ja, Vajnež bo že še počakal! Sva bila pa doma na piru že pred deseto mašo, to pa tudi nekaj šteje!
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar