Ena regeneracijska. Na Zelenico pogledat, če je še vse po starem.
Odgovor: JE!
Zjutraj sicer nisva prav zgodna, ampak vseeno dovolj, da ujameva še zadnji free parking. Ljudje se sipajo. Pešaki, sankači, turaši, skupine, tečajniki, ...ni da ni.
V prvi breg, ki je že navzgor deloval kot minsko polje. Dolina povsem v senci, snega pa kriminalno malo. Vsa melišča so zunaj! Od koče Vrtača kar po servisni in potem naprej do Doma na Zelenici. Tu poboža sonce in pa precej folka. Odvijeva levo in potem po poti do grebena (bolj ali manj sama), tu pa spet procesije. Na vrh, čimbolj na konc, da se urihtava.
Skok čez obilje ruševja in po zvoženem čist pod steno Spodnjega Plota.
Tu med drevesi ujameva par ugodnih zavojev v celcu...
žalostna januarska podoba
procesije do vrha
Begunjščica s pikicami v vseh grapah
To je pa to. Ostalo vse razrito, pod Domom pa že skale in kamenje. Na strminci bivšega smučišča lahko izbiraš - ali kuclijada med ruševjem ali kamnolom! Win-win NOT!
Po cesti pa pravo minsko polje. Priborbala sva do konca, a žrtve niso bile majhne. Vsaj kant nisva potrgala.
Ko prideva na parking (za katerega sva zjutraj mislila, da je povsem poln), je tu vsaj še enkrat več pleha. V dveh vrstah, kar ob cesti, vse zaparkirano.
Hitro se umakneva s ceste v hrib med zasnežene hlode, kjer v miru loviva sončne žarke...
***
"Še zadnjič bom srečn, predno me bo,
razneslo v atome, odneslo v nebo,
že more tak bit, ker folk je res glup,
glavno, da midva sma skup..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar