Pa še prva turna v 2015. Kar na Šijo na Vogel, ker drugje nekega silnega snega ni.
Dopoldne že ogromno ljudi pod Voglom, parkirala sva v campu. Žagar ni narejen, je pa potegnjena široka špura skozi cel graben. Sneg odjužen, za navzdol bo treba uporabiti isto špuro.
Iz senčnega in zasneženega grabna se dvigneva na Zadnji Vogel in na sonce. Smučarjev presenetljivo malo, proga urejena, ker pa ni podlage, so hitro zunaj tudi kamni.
Tudi pogled po bohinjskih gorah razkrije, da je sneg odpihnilo - niti rušje ni pokrito, vse zeleno in skalnato. Za izven bo treba počakati obilnejšo pošiljko.
Počasi se vzpenjava ob smučišču proti Šiji (sedula ne deluje). Že na smučišču je začelo popati, strmina proti Šiji pa je postregla z neverjetnimi coklami. Pri vsakem koraku je bogato zapopalo na pse, vzpon je bil kar naporen. Povsem na vrhu sedežnice Šija pa spihano do skal. Proti Rodici tudi vse skalnato.
Smuka navzdol meni ne preveč prijetna - zvoženo, "počasen odjužen pršič", kucljasto in mehko.
po špuri v Žagarjevem grabnu
Zadnji Vogel
proti vrhu žičnice na Šiji - hrib tisočerih cokel
Rodica je precej gola
v dolino
na vrhu nekaj celca
Taka razmera tudi čez celega Žagarja - nogam ne preveč prijazno.
Na koncu sem se pekočih nog kot firnk pripeljal po špuri do izhodišča.
No, vsaj poganjati ni bilo treba...
***
