Snežno beli

23.7.20

Tirolsko morje, 23.7.2020

Načrti so bili smeli in raznoliki.

Na mistični vzhod Turčije, čez Nemrut Dagi, vse do jezera Van. Mogoče še skok v Armenijo? Ali pa do Gruzije, kjer smo smučali pozimi... Pod Ushbo, mogoče proti Elbrusu... pa Mongolija?

Ali pa povsem v drugo smer, na Zahod, čez Provanso, Baskijo, Asturijo na Portugalsko. Kamor sva si že pred leti obljubila, da se še vrneva. Mogoče pa bi bil čas za Andaluzijo in Madrid? Nekje v ozadju utripa še Islandija...

No, pa je načrte prekrižala epidemija. Dnevno spremljanje zelenih, rumenih in rdečih seznamov dejansko ni obetalo nič dobrega.

Tako sva zajadrala na morje kar na Tirolsko... Corona-tour 2020!

"Jutri bo v Tirolah smenj,

tja dol ga bom pelja-a-laa"

Napokava, (ne čist prepričana, da imava vse), zadaj bicikli. Po Skenderbegu v Martuljku čez Podkoren in richtung Salzburg. Skozi Zell Am See v simpatičen majhen kamp v Fuschu. Travca, dost prostora, mask ne poznajo. Pogledat v Kaprun (vlakca ni več!), nazaj in v hrib do Nepomuk slapa. Barfussweg by Kneip - in že namakava (beri: knajpava) nogce v mrzlem potoku.

Zjutraj na epsko, zavito HochAlpenstrasse na GG. Fantastičen dan, vse skupaj 47 km in 1.800 višincev.

Kakšen virus, prometa in folka ogromno!

tle fušava

vse s seboj

tole nas čaka

zjutraj še brez prometa

ovinke požiramo kot špagete

heksen-šus na ovinku 9

22km klanca

še zadnje ride do vrha - Edelweissspitze

fantazija

Auu, krasno, potem pa še u izi spust in kimanje navzgor vozečim. Epsko!

Trilogijo nadaljujeva preko Thurn passa do Kitzbühel. Mesto Gamsa in legendarnega Streifa. Mam solzne oči. Ukampirava 13 km stran (Brixen camping), se očediva & najeva, zjutraj pa na Streif!

Gor s Hahnenkammbahn (gondola Hansi Hinterseer), potem pa počasi peš po Streifu navzdol. NORO! Preučil sem vsak centimeter! Startschuss na 100km/h, pa takoj v Mausefalle (80m skoka), kompresija in že oster desni v Karussell, pa Steilhang in izhod mimo mrež! V 30 sekundah se ti verjetno parkrat odvrti življenje!

tako izgleda iz štartne hišice

proti Seidlalm s pogledom na Kitzhorn

na kmetiji je lepo, ija-ija-ooo

Vzameva si cel dan, čudovito! Spodaj še park legend, kratek sprehod po mestu in naprej.

Za Zillertall.

Spet mimo krožišča vseh cest, "kjer sta dva in eden lula" (Mittersill) in čez prelaz Gerlos. Jest v avtu z muziko, gospa ga prekolesari - vsa čast!

še ena alpska cesta - 10km klanca

pogled iz prelaza Gerlos

Sledi dooolg spust v dolino Zillertall do Mayrhofna. Tu pa povsem nemogoče - vse pozidano, ful folka, prometa... Kaplja čez rob je ogromna elektro razvodna postaja ranga NE Krško. Obrneva.

Spet nazaj čez Gerlos (dnevna karta še velja :) in pičiva čimdlje. Do Kalsa pod Grossglocknerjem.

Tu pa Sonnen-terase in gorske dogodivščine...

Frühstück auf der Sonnenterrasse

proti Luckner Hütte

proti Figerhornu

počitek na MoaAlm

Kals am Großglockner

Vrhunsko kolesarjenje in neomejeno različnih poti.

Dorfertal

auto-rižota

utrinek iz dnevnika

Fantastični trije dnevi v Kalsu. Potem pa se odpraviva še v nasprotno dolino - Defereggental.

ruta 110 - Hintere Alpe Stalle

uživava v samoti

kosilce pri Obersee

Obersee

zmagovalna štafeta - Oberseehütte

Ja, kaj naj rečem? V danih razmerah je bilo vrhunsko morje ;)

***

12.7.20

Gravel epic, 12.7.2020

Ha, precej je govora o "makadamkarjih" (gravel biciklih), pa sva se dala malo podučiti o tej temi. In je padla ideja za traso - tule. Da ne bi pretiravala, sva izbrala le Dan 2 s Home-overnight varianto :)

Rahlo bolečih reber (še od Trupeja) se dopoldne podava mimo novega River Campinga proti Bledu. Dan je lep, kolesarjev precej, midva pripravljena. No, na blejski obvoznici nama pot prekriža še en kolesar (pravokotno na najino smer), sledi hudo zaviranje in moj polet čez balanco... grrr... Zlomljeno na srečo ni nič, mal sem potolčen, peta pa je povsem odrevenela - očitno sem kar dobro nabil v asfalt.

No, sedaj sva 1:1. Vsak s svojim poletom čez balanco.

Nadaljujeva s klancem na Pokljuko, mimo Rudnega do Uskovnice (kjer se klasično ustaviva pri cerkvici) in navzdol v Bohinj. Lep spust, nasproti v glavnem hodijo "štromarji". Po zgornji bohinjski dolini na okrepčilo do naše bajte. Vmes (da se ne ohladiva ;) še pokosiva in naprej do jezera. Kar živahno. Pa na pivo pod Skalco do Nature Cruze. Sledi še druga polovica - čez Nemški Rovt in preko Jelovice proti domu. No, iz Bohinja sem bil še čist frišn, potem pa je zapeklo sonce, pir v želodcu je zavrel in v Nemškem Rovtu sem bil povsem iztrošen. Naslednji klanec do odcepa za Sorico je bil eno samo matranje. Komaj sem ga zmogel, čist crknjen se privlečem na vrh. Na srečo se je potem makadam malce unesel in položil in sem se nekako regeneriral do Rovtarce. Huh. Tu pa še 11km zavitega makadama proti Vodicam - ni bilo konca...

Uskovnica

osvežitev v koritu

pod Studorjem

triatlon kolo-kosilnica-kolo

Fužinarski zaliv

uuu, še kar nekaj ceste...

Goška - tu se že prevaga navzdol :)

Razbolelih riti se voziva navzdol po makadamu in asfaltu vse do Save. Sledi zaključni pesjan navzgor, ki izpije še zadnje moči...

Ja, kar dolga se je izkazala. 95km in več kot 1.800 višincev.

Kokr epska!

***

"Can you feel it, see it, hear it today?

If you can't, then it doesn't matter anyway

You will never understand it 'cause it happens too fast

And it feels so good, it's like walking on glass

It's so cool, it's so hip, it's alright

It's so groovy, it's outta sight

You can touch it, smell it, taste it so sweet

But it makes no difference 'cause it knocks you off your feet

You want it all but you can't have it"

Faith No More

8.7.20

Begunjščica, 8.7.2020

Juhuhu, otroci so doma na počitnicah! Zamenjali so nizozemske ravnice z domačimi gorami. Kljub vsem korona-omejitvam se je izšlo...

💗💗💗

Uživamo!

***

26.6.20

Trupejevo poldne, 26.6.2020

Hudi plani za praznik in podaljšan konec tedna. Gremo na Sočo za par dni, družba in zabava zagotovljena! Mal na vodo, mal kolesarit, pa kej popit/pojest...

No, potem se je nehumano zlivalo in je Soča takoj odpadla. Nekako smo se zmenili za piknik v Martuljku. Avto napokan, postelja pripravljena, kolesa na gepeku in za teden dni hrane/pijače. Ni da ni!

Kreneva zgodaj, valjda sva prezgodaj, hišica še sameva. Kar v avtu na dvorišču odspiva par uric, da se pripeljeta še gostitelja. Potem pa celo popoldne na terasi ob hrani in pijači. Ob korona-šalah se je popoldne prevesilo v večer, večer v noč (brrr, mrz!), grla pa še žejna... Spala sva kar v avtu.

dopoldansko drnjohanje

najlepši pogled v Martuljku

na terasi plujemo v večer

Naslednji dan pa šajba, zjasnilo se je, super dan. Zajahava kolesa in proti Kranjski gori, pa naprej za Podkoren in desno na gozdno cesto. Lepo, sveže, domače!

Zložno se dvigava po makadamski cesti, fajn gre, lepo je speljana. Pogledi vseskozi uhajajo desno, na Špik. Po nekaj kilometrih (dobre 4) sva pri prvi lovski koči. Mal predaha, nato spet naprej v klanec. Nisva bila še na pol, še dobrih 7 jih je bilo treba podelati. Potem pa "Stop - Železnica"! Vlaka od nikoder, nisva se ustavila, borbava do zgornje bajte (strmo, strmo), odloživa kolesa in peš na Trupeja. No, tu so me dohiteli včerajšnji maligani in sem se stežka privlekel do križa.

proti Železnici - cesta nad Martuljkom

konec ceste

začetek strme poti do koče

vrh Trupeja svež, jaz pa utrujen

aaaa, molilne zastavice so me odrešile

Ou, kr matr, ampak sva pa uživala na vrhu. Počasi se odpraviva navzdol, zložno (oziroma utrujeno) nazaj do koles. Sedaj pa samo še spust!

Da se ne bova vozila po isti cesti, se odločiva, da greva ob potoku Jerman direktno navzdol na Srednji vrh in v Martuljek. Poti nisva poznala, ampak bomo že...

Začelo se je solidno, potem pa kamni in skale - kot bi vozil po strugi. In strmo. Ker nimava polno vzmetenih koles, je bil kar izziv. Predvsem zaviranje in izogibanje velikim kamnom.

Roke že bolijo, klanca ni konec. Trenutek nepazljivosti in... boljša polovica poleti čez balanco. U ribo! Zgledalo je hudo, tudi pristanek ni bil nežen. Ufff...

Čelada je ublažila bližnje srečanje s kamni, telo je "absorbiralo" udarec, na kolesu le ukrivljena ročka zavore. Bolečine pa kar hude...

Zelo pazljivo nadaljujeva, večinoma kar peš ob kolesu. Končno prideva nad kmetijo in se priguncava do asfaltne ceste. Huh!

Kolo skoraj ne zavira več, na srečo je le par serpentin spusta in že sva v Martuljku.

Na teraso, da se umiriva in pregledava rane.

ob potočku

Jerman

usodni kamen

Adrenalin še ni pojenjal, zato se je prava bolečina razvila kasneje...

Lepo pentljo sva zaokrožila - 1.300 višincev.

V bistvu se je kar srečno končalo, sva premišljevala med vožnjo domov.

Butnila sva se dobro (na levjega!), lisic nisva videla, u'redu je blo!

***

"Butn, butn, butn"

Butnskala

13.6.20

Po Jelovici, 13.6.2020

Še malo sva šla spoznavat Jelovico. Tudi, če rečeva "u izi", že najdeva način, da si turo popoprava.

Sobotno popoldne je bilo vroče, sva komaj čakala, da sva prigonila do hladu in sence pri vzponu na Talež. Potem naprej mimo Goške (tu je zraslo precej hiš) in v hladu smrek vse do Vodiške. Vse mirno, nekje nabija muzika, vmes piknikirajo ljubitelji APN4. Pri koči se malo razgledava, tokrat ne greva dol na kamnolom, ampak naprej proti Jamniku.

Takoj za kočo se močno postavi pokonci - sva že tišala. Potem pri kažipotu levo na stezico. Razgibana pot vodi po grebenu - ker imava makadamkarje, ne pa grebenkarje, sva kar nekaj časa nosila in tišala.

Za kratko pavzo poskrbi klopca nad izpostavljeno pečino. In roji mrčesa. Potem pa spet kolo na rame in naprej. No, končno ujameva makadamsko cesto, juhu, samo še dol. Hjaa... Pri tabli Meta-tehnika odvijeva desno, spet v hrib? In to kar nekaj časa??

Smer je bila že dokaj čudna, še vedno sva na grebenu Jelovice, Jamnika se ne vidi. Potem pa iznenada asfalt, par ovinkov in že sva pri Bičkovi skali. Aha, nad Dražgošam - kar dobro sva podaljšala.

Še mal matranja navzgor proti Jamniku. Tu zagledava tablo Meta-tehnika. Aha!

Na srečo je sledil le še spust proti domu. Pa še savski pesjan za konec.

In je bilo spet jurja štirsto višincev :)

tole je bil plan

ampak najprej ribce

Goška ravan

naš Martinček

za Vodiško se je postavilo pokonci

lepote grebenčkanja

počitek z razgledom

od kje sva prišla

Bičkova skala

Jamnik

pentlja - na cajte je blo kr strmo ;)

***

6.6.20

Vršičkanje, 6.6.2020

Danes je bil "D" dan, a je uradni retro pony dogodek odložen na kasneje. Kljub vsemu sva bila že prej odločena, da greva "no matter what". Mal smo pa nabil formo v času korone, ane ;)

Napoved sicer ni bila kdo ve kaj, a se je vremenska slika zjutraj kar dobro odvijala. Tudi webcam na Vršiču je kazal delčke modrega neba. Štartava šele po maturi, na hitro pospraviva talar ogljikovih hidratov in že se peljeva proti Kranjski Gori. Na cesti precej tujih tablic, v KG na parkingu prav nikogar?? Vseeno sva pričakovala, da bo še kdo "inkognito" prišel... Parkirava pri Leku, tu ugledava skupino enako mislečih. Super, nisva čisto sama.

Pripraviva se, ponyja hrzata, zajahamo in jiiihaha. Lep dan se odpira, "Jasna je krasna!", mava lokalne navijače, noge so ogrete za serpentine. Potem se pri bivši Eriki začne. Človek kar pozabi, kako strmo se klanec takoj postavi pokonci in s kakšnim prenosom se pony goni ;)

Pri Mihovem domu prvič počijem, z novim ponyjem gre lažje. Še kakšen počitek, kratka pavza pri Koči na Gozdu, stisnem gel in potem strmo v serpentine - 10,11,12,... Pa jasa s tablami in pogledi na Okno! 16! Mimo Tonkine gre že na škrge. 17, 18,..22!!! Pri Erjavčevi rabim par minut, da se sestavim za zaključni vzpon.

Gasa! 23! Gre, gonimo! 24!!! Slalomiramo navzgor. Uff... uff... še mal... in evo ga! Vrh!

Aplavz, zadovoljstvo, slikanje!

To je to - letos smo zgonili celega!