Rokavica je bila vržena! Predlog je padel. Na mizo. Na Stol. Poden!
Napoved sicer ni bila glih top, ampak smo menili, da bo dopoldne zdržalo. No, izkazalo se je potem, da ni.
Že od doma je imel Stol kapo, čeprav je pri Podnarjevih še kazalo kar u'redu. Ko pa smo se začeli dvigovati po strmini proti sedlu Vrtača, je pa zameglilo in vse močneje pihalo. Turašev je bilo kar obilno, ampak so na vrhu sedla vsi obrnili. Nič, tipaje smo pociljali dooolgo prečko (če ne vidiš konca se ti zdi res neskončna), vidljivost je bila pod 10m. Potem še strmina na sedlo med Stoloma - tudi neskončna. Na sedlu smo se spraševali, ali bomo sploh udeli pot nazaj. Proti vrhu je pa spet pihalo ko sto mater - sunki pa taki, da smo precej skrivljeno turali navzgor. Z vrha (sami, samo en je še prišel za nami) smo takoj odsmučali navzdol. No, smučanja ni bilo veliko, smo le bočno drseli ob špuri, ker videlo se ni prav nič.
Nekako smo zadeli stare sledi in se potem (še vedno ob hudem vetru) spustili v Podnarjevo dolino. Če bi se kaj videlo, bi bila smuka kar dobra, tako pa ... še najbolje je šlo po zaplatah puščavskega peska.
Himalajsko zaviti in prezebli smo pripeljali do avta, poželi par začudenih pogledov, pol pa v gostilno. Dež je pa ravno začel močneje padati...
Na štartu v Podnu je zgledalo obetavno
prva strmina - kup turašev in megla
na sedlu Belščica (pod Svačico)
razmere na vrhu
tipajoča smuka
domače, domače
No, tu je pa sedel ričet, klobasa in osvežitev.
Ko smo bili v dolini na toplem je zgledala prav fajna tura...
Ni komentarjev:
Objavite komentar