Na Dan državnosti pa najprej močan zajtrk (podprt s kofetom) na Pecolu, potem pa v dolino in na Jerebico. Sicer se je obetal hudo vroč dan, ampak, bomo že, a smo a nismo!?
Že začetek skozi bukovje mi je ob potokih znoja dal misliti, da mogoče pa le ne bo tko u izi. Potem se mi je že do sedla neverjetno vleklo. Za vsak vrh sem upal "Ta je!", ampak jbg, vedno je cilj še za devetimi gorami. Lepo je bilo, lepo, ampak gor sem se privlekel na pol nezavesten.
Kar dolgo sva se zadržala, da sem se vsaj približno umiril...
Razgledi pa res fantastični, vse imaš na dlani!
Potem je bilo treba še dol...
tjale gor "poskočimo"
bukovje z litri znoja
pogledi pa prekrasni
do vrha je bilo potem še svetlobno leto hoda
mogoče je tale? (upanje umira zadnje)
ni bil, tist tam čist zadaj na desni je (predvrh ;)
lepo in polno cvetja
počitek na vrhu
vrhunski razgledi
Aaaa, nisem se še tako namučil v življenju. Sonce me je ubilo v glavo, bil sem čemeren, tečen, zmatran, raz*izden, zlovoljen... Nisem verjel, da bom sploh prišel dol. Do sence v bukovju je bilo do-or-die! Nekako mi je uspelo - kako, res ne vem - potem še zadnjih par sto metrov po čistini in vročem soncu do avta. Odvržem ruzak, slečem majco in drito pod most (senca!) v tolmun mrzlega potoka. Tu sem nepremično ležal dobre pol ure, da sem nekako ohladil telo. Izkušnja je bila izvenzemeljska... Po glavi se mi je sprehajala ena sama misel...
***
"This is the end
Beautiful friend
This is the end
My only friend
The end"
Ni komentarjev:
Objavite komentar