Dežuren na predzadnji dan, pa sva morala nekam z lahkim dostopom in morebitnim hitrim povratkom (če bi šlo kaj narobe). Nervozna tura torej, z očmi prilepljenimi na telefon.
Za nameček nisva speljala klanca do Raven, sva štartala kar od bivše kase.
Dan je bil sicer kar lep, tudi snega v izobilju. Glava pa ni bila čisto pri stvari.
Podelava enko (mokro), podelava dvojko (vlažno), v legendarni strmini trojke pa suhega snega v izobilju. Tu smo v prejšnjem tisočletju furali sulice 205cm, sedaj pa so se dile skrajšale, ampak precej razširile. Kot tudi lastnik ;)
V glavnem, poborbala sva do vrha, telefon se ni oglasil. Hitro sva se urihtala in direktno pod zajlami navzdol. Woo-hoo plavanje v suhem, mehkem snegu! Vrhunsko! Mal med smrekcami, mal med šavjem. Še par vragolij pod vlečnico in že glisirava po enki. Kljub precej razmočenem snegu se je presenetljivo dobro peljalo! Ko si že v podnu in misliš, da si iz vsega "hudega", moraš precej natančno ujeti ciljna vrata. Ja, ni tako enostavno, kot se sliši. Mal sem jih zamajal, zapel na srečo nisem...
ko je sedula še obratovala, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bi peš hodil navzgor
vreme se je začelo odpirati...
v žlebu trojke se prikaže Triglav
tamala Mausefalle je ratala poraščena
Triglav kuka nad oblaki, pršič čaka v senci :)
proti vrhu...
gre na polno
gasa po trojki
kulisa v žlebu
vragolije pri vlečnici
"Uh, kako je tu šlo na tesno!"
Rezime:
Nič klicev, veliko smučanja!
Kobla obudi spomine in ne razočara.
"Mustapha Ibrahim, Mustapha Ibrahim"
Ni komentarjev:
Objavite komentar