Čudovit dan se je naredil! Spet proti Pokljuki, vendar, ko slišiva, da so na Pokljuki tekaške tekme, odvijeva proti Bohinju in Sorici. Cesta od Nemškega Rovta je bila kar poledenela, nikjer nikogar. Proti Sorici pa snežnobela pravljica! Svež bel sneg, smreke okrašene, zasneženo bukovje se priklanja nad cesto. Ogledovala sva si tudi bele kape Julijcev, kar je dalo slutiti, da bo močno pihalo. Zgoraj na parkirišču ogromno avtomobilov, sva se komaj nekam stlačila.
Na smučišču gomazi otrok, sankačev, pohodnikov, turašev... skratka, vse živo leze v hrib in se spušča navzdol. In vsi uživajo. Kot v najboljših časih! Smučišče pa zaprto zaradi ukrepov...
Kar pod žičnico zlezeva najprej na Lajnar - piha kar močno, na srečo navzgor. Potem se spustiva na sedelce proti Slatniku - tu pa zatišje in prava zimska pravljica. Res je lepo.
Po špuri se povzpneva še na Slatnik (pobočje je povsem spihano) in na vrhu občudujeva razglede na vse strani. Piha in tudi vse okoliške gore imajo snežne zavese.
Prvih nekaj višincev se zelo previdno spustiva po travah, potem pa najdeva ror direktno navzdol in ujameva nekaj super pršičastih zavojev...
pravljica nad Sorico
po smučišču je spihano
dobr ga žge! (pa koko piha :)
pravljično proti Slatniku
proti vrhu Slatnika je spihano do trave
pihaaa
super se praši!
woo-hoo
Višincev sicer zanemarljivo, ampak dan pa božanski.
Sneg suh (kar ga ni odpihnilo), uživanje.
Ko sva lahkotno privijugala do parkinga, se je tu gneča vsaj že potrojila. Res neverjetno število ljudi, pa vse zaprto.
Sedela sva tako v gepeku, lovila D in vnašala B vitamin in premišljevala, kako se je vse postavilo na glavo. Po drugem odmerku B vitamina naju je zazeblo in sva se (še vedno v vetrovno-sončnem vremenu) zadovoljna odpravila domov...
***
"Kužna sapa je privela
k nam, od kod, nihče ne ve.
Z Laškega, iz daljne Kine,
al pa iz Amerike.
...
Mnogo tednov je preteklo,
nihče ne ve, nihče ne zna,
kaj je huje? Kužna sapa
al norost cesarjeva?
Ni komentarjev:
Objavite komentar