Na Vršiča po pršiča!
(pršiča ni blo, sva mlela proso)
Pokljuka je zaprta, sva se šla mal sprehodit na Vršič. Turo bi z lahkoto poimenoval tudi "novoletna" - za zajtrk je bil namreč tatarc ;) Pa tudi razsežnosti so bile epske!
Ne prav zarana uparkirava pri mostu na Pišnici. Ne bova šla v Krnico, kr direktno desno gor jo bova urezala. Jugovina je bila huda, odmeljeva prvo pobočje. In že prva struga - dile dol in forsiranje potoka. Pestro! (takrat še nisem vedel, da bova vajo ponovila vsaj osemkrat!)
Potem čez cesto in dooolga zamotoviljena prečka. Mal gor, mal dol, vseskozi pa u šrek. Pa spet do ceste, mal po bandah, mal po ograjah. Vmes še kakšno (dva, tri) forsiranje potoka. In zlezeva do Koče na Gozdu. Huh, cesta je povsem splužena in porolbana. Še mal po bandi, pa po ograji čez most. In spet par prehodov čez strugo. Krasna telovadba. Kot Medo Grilc (Bear Grylls - Man vs Wild)!
Vmes sva se mal zaštrikala in sva par ovinkov krevsljala po spluženi cesti z dilami na ramah. No, pri tablah se spet utiriva. Še čez travnik in sva pri Tonkini koči. Temperature visoke, sneg res odjužen v globino. Začelo je pihat, zgoraj se je zapiralo, megleno, zgledalo je neugodno... ma, kaj se izmikam, poln kufer sva mela in sva ustavila!
Pripraviva se za "smučanje"...
dobro jutro pri bivši Eriki
"Ma nekej me te gležnarčki tišijo"
prvi potok...
in prvo forsiranje (tu je bilo še zabavno ;)
pogled proti Kriški steni
šikana
mal po cesti, mal po bandah
"Starost je modrost,
ne skače čez jarek, kjer je most"
gore se otresajo
Triglav :)
pri 3 macesnih ;)
pri Tonki
pogled dneva
No, "smučarija" je bila tista posebne sorte.
Travnik pod Tonkino kočo je zgledal, da bova navezala vsaj par zavojev. Žal ne. Sneg je bil razmočeni odjuženec, sorta bremzač. Šlo ni nikamor, sva bila vesela, da naju je vsaj naravnost neslo. Potem sva uletela na strmo pobočje nad strugo (Zg. Žlebi), kjer je bilo precej telovadbe in lomijade. Nekako se prebijeva do Koče na Gozdu, tu pa spet delček peš po cesti. Potem prebijanje skozi gozd. Prečkanje struge, pa še eno in že sva pri Ruski kapelici. Sneg je povsem gnil, komaj naju kam nese.
Do ovinka, po vrhu bande in potem desno v Krnico. Tu končno ujameva pot, ki pa je tako odjužena, da se celo pot (navzdol!) samo poganjava. Srečava nebroj ljudi...
Vseskozi ob Pišnici, poganjava kot Anamarija, ni konca. Table pa non-stop kažejo Kr. Gora 8!
Še dva potočka (jih podelava kar na dilah) in končno uzreva most in parking.
Uff, konec epopeje!
Ruska kapelica
Ko pogledam nazaj, celo turo nisem sestavil dveh povezanih zavojev.
Turna smuka epskih razsežnosti, ki ponudi vse, kar se od moderne ture pričakuje - neznane poti, prečkanje potokov in strug, lovljenje ravnotežja na ograjah in podrtih dervesih, cukajoče travnike, gozdno lomijado, kanček asfalta z dilami na rami, gnil sneg in veliko poganjanja.
U'redu je ja, u redu!
"Najbl bedna tura ever!" je rekla.
Ja, epska, se strinjam ;)
Doma so sledili še podaljški - ne morš verjet, kaj se ti vse nalima na taki turi...
psi imajo klope
***
"Na goro grem, zajodlat grem,
pustim skrbi v dolini, hej"
Ni komentarjev:
Objavite komentar