Še ena počitniško-dopustniška. Tokrat na Pokljuko pogledat, če so biatlonci pustili kaj snega.
Na parkingu gradbišče, pospravljajo hišice in konstrukcije pravkar končanega prvenstva. Snega pa dovolj, ob cesti so še kar dvometrske bande. Pri avtomobilih je bilo že živahno, obetalo se je precej obiska. Hitro na dile in v odjuženo smučino. Temperature so res nore, že zjutraj se vse cedi. Na vrhu prve žičnice odvijeva v gozd - deloma, da se izogneva množicam, predvsem pa, da se skrijeva pred ubijalskim soncem. Na jasah med smrekami je sneg totalno pregnit, ostalo odjuženo. Zelo. Ampak vsaj ne zebe ;)
Potegneva neko svojevrstno skozi gozd pod pečinami med Kačjim robom in Malim Selišnikom. Mal telovadiva, ampak gre fino, nikjer nikogar. Vročina pa neznosna. Ko prideva na plano me sonce takoj ubije - že takrat sem vedel, da bo nadaljevanje ture en sam mater...
Pod Viševnikom drsava po dolincah, opazujeva flanko na Srenjski preval in ugodno zalitost Malega Draškega. Nimava derez, bo treba kar na ta Velkega...
Na vrhu Srenjskega se srečamo z našim kavkaškim vodnikom - super, veselje in podoživljanje odbitih trenutkov v Svanetiji. Potem res trrrrd spust proti Jezercom - sonce tu še ne posije, čez noč pa vseeno pošteno pomrzne. Stegna so ogreta, nadaljujeva navzgor proti Studorskem prevalu. Vmes se ozirava na odpeljana pobočja MDV - kar obilno je priletelo. Slačiva layerje in (vsaj jaz) ravnam pokrivalo - resda zgledam čudaško, ampak ta klobuček je res lajf-sejver!
Po povsem odjuženih flankah VDV se s težavo privlečem pod vrh - resnici na ljubo sem bil povsem izmučen in dehidriran, brez prave moči, volje in energije. Na srečo na vrhu pihlja, kar vsaj malo ublaži povsem poletno sceno. Razgledov ni baš nekih, v zraku je ogromno puščavskega peska. Nekako se opomorem. Poleg kavk je kar nekaj ljudi na vrhu, tudi legende ;)
Smuka s strehe je po super odjužencu, dile karvajo kar same. Malo je treba le popaziti na bunke starih zavojev - te znajo presenetiti. Do Studorskega je krasna pela po odjuženem, tu pa nadaljujeva pod pobočji Ablance, kjer sonce še ni prijelo. Grifig sneg, praši se, super pela! Prav vrhunsko, popeglano, komot si privoščiš divjo vožnjo ala Goggia :)
smučišče - sva šla skozi gozd na desni
že pihamo
uff, je že čas za klobuček
proti MDV
kratki rokavi
50+ (tako stopinj kot let)
(in kil in - zaenkrat še - las... :)
odpeljana pobočja MDV
huda vročina na strehi VDV
še mau...
razgled z opazovalko
kar nekaj ljudi na vrhu
odjužena smuka
mehki karving
prašimo pod Ablanco
na raketni pogon
Na Jezercu ustaviva, jaz nimam nobene moči več za u hrib. Sploh pa ne za osončeno strmino na Srenjski preval. Se odpeljem kar v Konjščico, punca pa vseeno potegne čez Srenjca. Vsa čast! Baje je blo gor "kr zajeban, drefa pod vrhom, pol pa super strminca proti Kačjemu robu in naprej skozi gozd". Jaz sem pa do Konjščice sprobal vse variante južnega snega - prijetni odjuženec, počasni cukjati, gnilec, vodeni pomladnež, čofta...
Tudi po cesti nazaj do Rudnega polja sem si mislil svoje - poganjanja po povsem odjuženi cesti kar noče zmanjkati...
pogled nazaj na VDV
pl. Konjščica
Spet se združiva na parkirišču pred avtom. Na poletnih stolčkih srkava mrzlega in uživava - sonce nabija, pravo poletje je, plaža-vzdušje, fletno naju hladijo bande snega ob cesti.
Fe-no-me-nal-no!
***
"You know I love you.
You know it's true.
Give you all my love, babe.
What more can I do?
Walking by myself,
I hope you'll understand.
I just want to be your lovin' man."
Gary Moore
Ni komentarjev:
Objavite komentar