Frej petek je zmeraj fantastičen. Tudi če je vreme turobno in deževno.
Zjutraj dva kofeta, potem pa solo proti Bohinju (punco mi je vzela zobna miška). Padalo je celo pot, sem se pa čudil silnim zaporam in delu na cesti. Počasi gre, počasi.
Za Laškim rovtom levo na makadam. Cesta je kopna do vrha, začuda tudi ni preveč razsuta.
Na parkingu kr dobr pada, sem edini. Navlečem te silne nepremočljive layerje in za povrh še norveško palerino. Da se mal zaščitim.
Dile na ruzak (ker snega do prve strmine ni) - sem sprobal to diagonalno tehniko nošenja. Ful bl simpl & lažje, seveda, če imaš dovolj moči. Ker jo nimam, je bilo enako matranje...
Lomastim s pancarji do prve strmine, dež me pere, sneg moker v globino. Odločim se, da grem peš kar do Suhe. Nikjer nikogar. Samo medvedka me opazuje iz brloga in brunda naraščaju "Poglej te dvonoge opice, še v takem vremenu gor rinejo." In navrže "Starega, postanega in mokrega mesa se ogibaj, so bolj zdravi vršički!". Vegi medoti, morš mislt...
Gazim naprej, a ne po špuri.
No dobr, mogoče malo. Eh, kr precej. A jbg v bistvu skoz...
Ampak se ne predira, ne uničujem.
No dobr, mogoče malo. Eh, kr precej. A jbg v bistvu skoz...
Priguram do planine, Suha poimenovane - tokrat se je povsem izneverila svojemu imenu. Dež neusmiljeno pada, dodatno še močan veter. Rinem naprej, skozi žleb, sneg je pregnit. Hodi se sicer dobro, a kaj, ko te veter kar prestavlja. Za Ulcami pa dodatno še megla in mlečna difuza. Na srečo je potegnjena stara špura (ki jo vidim samo meter pred sabo) in tako sledim do Male Rodice.
Tu je veter orjaški, palerino mi suva čez glavo, vidi se nič. Izgubljen v času in prostoru sledim špuri, se ogibam snežnim luknjam in upam, da bo veter ugasnil. No go. Končno pridem na vrh, moker kot miš, prezebel in prepihan. Premočen do kože, roke odrevenele. Nekako se urihtam, pogledam tisti meter v smeri proti dol in si mislim - tole bo pa bl vodna smučarija...
Štart v tihem deževnem dnevu
Pl. Suha - ne bi reku ;)
tkole je zgledalo
v hudem vetru z Rodico v ozadju
pogled proti vrhu
pa nazaj proti dolini
tole je edino, kar sem gledal dve uri
na vrhu - arktično
Ker se ni videlo prav nič, sem se nazaj fural kar po špuri. To je bila edina varianta, da še kdaj pridem v dolino. Res tipajoče se pajsam navzdol, nisem sestavil treh zavojev. Sneg povsem razmočen in gnil, ne vidiš kam greš, niti a gre dol al gor...
Še najboljša sekvenca je bila skozi žleb nad planino.
V gozdičku pred planino naletim na frišne, ogromne medvedove sledi. Še to! Nisem jih niti slikal, samo urno v dolino - brez postanka na Suhi. Ni me snedel, očitno je bil iz one veganske družine ;)
V avtu sem našponal gretje in šele po pol ure sem se toliko ogrel, da sem odpeljal. Kera razmera!
Kraljica se je tokrat pokazala v povsem drugačni luči.
Ampak blo je pa fajn...
***
"Čim opaziš
Da si vsaj malo
Da si vsaj malo drugačen
Pazi! Pazi!
Bodo rekli tvoji mami
Da rabiš pomoč"
Ni komentarjev:
Objavite komentar