Že dolgo nisva bila pri sosedih. Če dobro pomislim, letos pri Avstrijcih sploh še nisva smučala! Hmm, skrajni čas (Höchste Zeit), da popraviva vtis.
Zjutraj v čudovitem dnevu že brziva "čez Ljubelj na drugo stran, hojla-jodl-jodl-diri-dam". Na Zelenici še že polni, midva pa skozi luknjo - v meglo. Ups, na drugi strani Karavank se je vse usidralo! Do Drave in potem počasi (po omejitvah) do Bәstrca u Rožu. Pa na gozdno do Medvedov. Sva že pozabila, da se kar vleče. Se je pa vmes megla razkadila :)
Ko se voziš, se ti zdi, da si sam, ko pa prispeš, je parking že solidno zaseden. In se hitro polni.
Na dile in po zasneženi cesti (v dobrem stanju!) proti Tratam. No, eni so morali nazaj po cepin - se je koj povečalo število višincev ;)
Sva rekla, da se bova za cilj odločila glede na razmero. Mikala me je t.i. "parkiriščna riža" (@byMako). Zgledalo je fajn, dva sta že hodila, ampak sta nosila že od prvega melišča. Uff, to je pa kr dolga.
Raje se odločiva za Dolgo rižo in Vajnež.
Na Tratah se odpre pogled in ogromno pikic v Janeževem žlebu. Cesta je mal odjenjana, ampak v dobrem stanju. Skozi bukovje dovolj snega, ko pa zaguziva v strmino (ki je še v senci), je pa kar trdo. Na srečo ni zdrsavalo. Pod grapo proti Vajnežu natakneva srenače. Počasi, počasi grizem v breg. Pobiralo me je na polno, dihal sem kot lokomotiva. Potem mi posveti še sonce v bučo in sem čist plata. En sam mater.
Pred nama sta 3 krat po 2 para (trojni dvojček ;). Ostali so v Janežu ali v kakšni drugi riži. Za zadnjih 50 višincev nataknem dereze in se kot v počasnem posnetku prebijam navzgor. Dan pa za bogove! Grapa Vajneža je ravno toliko obrnjena proti vzhodu, da je fajn odjenjalo.
Pomatram se na vrh grebena. Ni variante, da grem do križa. Počakam in se urihtam, draga pa prismuča z vrha. Zgleda fajn, snega dost. Potem povsem na rob grebena, preverim okovo (#Perosindrom) in... skok v luknjo!
pogled proti Janeževem žlebu
"parkiriščna riža"
pobočja proti Vajnežu so lepo zalita
pogled gor
pogled dol
še mal - je pa super poglihano
izstop na greben
Vajnež
proti Stolu
pogled proti Vajnežu z grebena
Prfektn. Na vrh mal trdo, potem pa je sonce ravno toliko obliznilo grapo, da je odjenjalo. Glih prov.
Super smučarija skozi grapo (vseeno treba mal pazit na mine).
Spodnji del pa eno samo glisiranje - skorja se je omehčala, dile gredo kar same.
Dolgi zavoji po Dolgi riži. Pa potem s širokimi dilami v Široki riži :)
strminca
3,2,1,... droppin'
utrip strmine
glisiram (ti cik)
v dolino (jest cak)
Ja noro, res, kera razmera. Super smučarija.
Spodaj uletiva v senco in je takoj ropotalo. Po cesti je odjužilo, zažuda je šlo skoraj brez cukanja (cukjati light). Mal se je dalo tudi skozi bukovje, snega je še dovolj.
Potem se pomatrava še do avta, parking povsem zabit. Midva pa stolčke ven, plaženje in "ta mrzu" iz gepeka.
"A veš, glih tist moment, k je toplo, ni pa še mrčesa!"
Čista Après-Ski scena.
Pancertanc & cik-cak, cik-cak...
S sosedi na parkingu mal podebatiramo, Janež je bil trd in precej obiskan. Pa še helikopter je letal.
Ko se sonce skrije za oblake, pa takoj zazebe. V avto na ogrevane zice in nazaj domov.
Po zavitih cestah naju je pobožala ena stara, knapovska.
Doma pogledava zmage naših asov - Pogi, Rogla, Žaba. Potem pa zvečer še v KG na pokal Vitranc. Zabaval nas je ansambel bratov Slak(onje). Fjužn je dobil povsem novo dimenzijo.
Po dolgem dnevu se končno zvrnem v svojo pojstlo.
Jutri me iz nje ne dvigne nobena stvar. Spal bom cel dan!
***
"Zima res je prima klima,
sneg se na obraz mi lima,
ko se kakor kača v ceuca zapodim.
Sneg mi celo pot čez glavo nese,
uživam nenormalno, da k’r trese.
Zraven pojem si refren in se smejim.
Smučam levo, desno, cik, cak, cik, cak,
cik, cak, noben mi ni enak!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar