Vroč dan je treba izkoristit za lovljenje sence - in najlepše je v domačih gozdovih pod Karavankami.
Že zjutraj žge, do Završnice sva kar pihala. Potem zložno navkreber - najprej do čudovito spokojne Zabreške planine. Ni žive duše, samo kravce in konji. In razgledi. Duša počiva.
Naprej preko Žirovniške planine do Valvazorja. Pleha je veliko, greva kar dalje proti Potoški planini. Fajn, mal strmo, ampak vseeno večinoma po senci. Čez Urbas in Zgornji rovt na spust po singlci proti Javorniškem rovtu. Vmes se naučiva, da se tudi noga lahko zatakne v špice. Mal rodea, priključiva na cesto in do doma Pristava na hydration break ;)
Sonce neusmiljneo nabija, midva mlinčkava po makadamu do Križovca. Ni se za ustavljat, gasa naprej za Pusti rovt. Sej bi človk mal počiu, se mrbit vrgu u "bazen", ampak kaj, ko goni ko raketa!
Spodaj gledava Markljev rovt, mal naprej splašiva ptiče in kar rineva dalje vse do sedla Suha.
Huh.
Tut usta so suha!!!
Še mal po cesti... ki se kmalu konča, naprej gre stezica "za Golica". Ker je high-noon in se nama ne nosi, se okrepčava in obrneva.
Nazaj po isti poti, letiiii...
med kravcami na Zabreški
Potoška planina
dom, kjer sva Pristava na kofetu
Križovc - a levo, a desno, a naravnost!?
Pusti rovt
sedlo Suha
pogled nazaj točno opoldne
spust nazaj v dolino
Padeva mimo Pustega rovta, na Križovcu je taka petarda, da greva lahko samo direktno na Arajvalse (Prihodi). Fajna makadamska, kar dolg spust...
Lepo shlajena pristaneva...
No, potem je pa treba še nazaj do doma. Že skozi Jesenice se vleče, čez Potoke naju čist skuri, potem pa še Žirovnica, Zabreznica, Studenčice,... dihava na škrge.
Končno doma, glavo namakam v ledeno vodo, želodec utapljam z mrzlim.
Paše (ko pridem k sebi)!
Nabralo se je 60km in 1.700 višincev. Kr gut!
Popoldne chill z "zaroletanim ohlajanjem" na Touru ;)
Veke se povešajo, zastor pade...
***
"Baby...
Lepo lagano mi spelji"
Ni komentarjev:
Objavite komentar