9.6.19

Stol - Golica, 9.6.2019

Končno pravi poletni vikend! V soboto piknik "You can leave your hat on" z obilo dobre hrane, v nedeljo pa trening za prihajajoči dopust (ki se ga neizmerno veseliva). Napokava ruzake, testiranje opreme in sam-svoj-mojster pogruntavščin. Mladi vračajo usluge za srednješolske nočne vožnje v pižamah - navsezgodaj se dava zapeljati do Valvazorja.
Fajn sveže, še ne preveč vroče in grizeva proti Stolu. Na Prižnici šotorijo, proti vrhu piha in kar nekaj flik snega še leži po pobočjih. Na vrhu uživava in se razgledujeva po grebenu Karavank, ki ga bova prečila. Nič, najprej se malce spustiva, potem pa kar po vrsti osvajava vrhove - Potoški Stol, Vajnež, Mali vrh, Struška, Korenščica, ...
Vmes malce počivava (čivava!), si privoščiva sveže skuhano kavo, uganjava norčije na snegu, švicava med ruševjem, pihava navzgor, jamrava navzdol, občudujeva gorsko cvetje in s himalajskim korakom gori-doli napredujeva proti Golici.
Vroče je, sence ni, sklepi trpijo.

Kaj se beli tam na gori?

pod nama Dežela

panorama brezmejne lepote

greben Karavank z Julijci v ozadju

na drugi strani Ovčji vrh

Veliki Stol

proti Vajnežu

zimske radosti

sama na Vajnežu

mama, kava!

vseskozi po meji

polno cvetja

pogled na prehojen greben

prve ključavnice

pogled iz Struške proti Stolu

proti Golici

Mala Golica je pobeljena

tako to zgleda

ključavnice

Kaj se beli tam na gori?

Ko sem pod Malo Golico ugledal kočo je bil moj cilj določen. Dečwa pa je poskočila še na vrh Golice - vsa čast!
Pri koči se razkomotim, "popijem si pivo" in ogledujem pisano druščino pohodnikov, po govorici sodeč zbranih iz vseh vetrov. Ampak treba je še navzdol. Sklepi škripajo blues, bolečina se seli od gležnjev preko kolen do kolkov in nazaj. Kr muka. Par sto metrov pred dolino mi povsem zariba desno koleno, tancam in sam sebe prepričujem, da bo šlo. Privlečem se do avta, kjer naju čaka prevoz do doma. Odrešitev. Hvala sine.

Doma bolečina ni popustila. Po 10 urah odisejade sem si želel le kavča. A glej ga zlomka, koleno me je tako bolelo, da nisem mogel niti ležati. Presenetljivo mi je najbolj pasalo, če sem hodil. In evo absurda - zmatran ko pes sem po desetih urah trekinga še eno uro hodil po stanovanju!

***

"Walk this way, talk this way
Ah, just give me a kiss
Like this"
   

1.6.19

Vršič - Goni Pony, 1.6.2019

Še eno leto in spet na retro-utrgan dogodek leta!
5. Goni Pony na Vršič!
Ker je bil maj kompletno moker, sva imela bolj malo v nogah. "Do Jasne na navdih, pol pa na trmo!" je bil plan. Dobr, da trme ne zmanjka...

Prijavljenih je bilo več kot 1.300 tekmovalcev, prevladovali pa so stari, legendarni poniji. Karnevalsko vzdušje izvrstno, spiker in JaMirko sta bila v formi. Folka res ogromno, ko smo dopoldne prišli na parking v Kranjsko goro, je bilo že vse polno. Po prijavah greva do Jasne na klasični foto-šuting, potem pa rutinersko v flamingo-senco, da prihranimo moči za vzpon.
Štart tokrat pred Lekom, ta prvi so navrli (padel je nov rekord pod 41 minut!!!), mi pa v drugi tretjini u izi. No, dečwa ni zdržala, odvrgla je brke in takoj potegnila naprej...
Reinkarniranega Zebro Ivana (ki je sedaj barba Šime) sem šparal, na strmih delih sem hodil in tako je material zdržal - tako kovina kot tetive. Dogodek je zgleda že na skrajni meji, gužva na cesti je bila precejšnja. Navijačev pa ogromno po celi trasi - skoraj pravi Giro feeling. Na 23. serpentini so težki rockovski ritmi dodali dovolj energije, da smo na pedalih podelali še ciljno strminco in ponosno zapeljali skozi ciljni portal. "Vratia se barba!". Dečwa pa spet rekordno, prva jakostna material ;)
 Noro!

Vratia se barba!

reinkarnirana Zebra

spet smo tle

tehnični opravljen

mau naokol

alpska mornarica

barbika Šimika in barba Šime

relax pred štartom

tudi Bogomir in Šime počivata

Red Bull da krila, sardina pa adrenalina!

vzdušje odlično





še snemalne naprave umerimo...

... in na štart!

ob 15h smo se pognali!

pri Eriki se prvič postavi pokonci

okrepčilo pri Koči na Gozdu

16. ovinek

"Rock on!" do vrha - Dance Mamblita

aaaa... CILJ!

odrešitev

Huh. Zmogli smo!
Na vrhu se nas je trlo, sva komaj prišla na vrsto za slikanje. Kljub lepemu vremenu je kar mrzlo brilo. Hitro skočim v kombinezon, nataknem Rangerco, spucam špegle ... in na Klammerja na glavo dol!

vsi navdušeni na vrhu

Šime Klammer

dol gre na glavo (vir: redbull.com)

brez vodnega hlajenja ne prideš živ dol

dok palme njišu grane

PERFEKTNO! Super dan, vzdušje je res noro, zdržala sva tako midva kot tudi ponyja.
V dolini najprej vrževa vase zajeten pony-burger (goveji, da ne bo pomote!), poplakneva in se na slami prepustiva Vladeku, da nas odpelje...

gremo na pot, gremo na pot, gremo na pot

Zvečer pa v domače loge, kjer dogaja Beer-festival. Vsi so tam, streseva porterja by Crazy Duck in se čist navdušiva nad grmenjem z odra. King Foo in Aleksandra z neverjetno interpretacijo rockovskih klasik. 
Impresivno! Naj se trese...
***

"Gremo na pot, gremo na pot, gremo na pot"


19.5.19

Koroški odklop, 18.5.2019

Podaljšan vikend in izlet presenečenja!
Vse rešeno, plan izdelan, napokava posteljo, pritikline in kolesa. In gasa...
Pogledat v Tinino deželo.

Vožnja je doolga, res dooolga. Po zavitih cestah se končno pripeljeva v Ravne (časovno skoraj nekaj podobnega kot do Pašmana) in seveda šele v tretjem poskusu vdaneva park. Klasika. Čebelarji že zborujejo, oprašujejo še ne. Midva se bolj navdušiva nad Kotljado. Ogorčen boj za zmago med dvema udeležencema, probamo oba-oba, vmes 4 ta kratke plus velkam-kanape in Luciferjev jajček. Oba "kotljadarja" sedeta, oba "duz-puan". Polnih želodčkov potegneva pod Uršljo goro do Ivarčkega jezera. Ne vem, nekam zapuščeno nama deluje, zgleda spet ena naših klasičnih zgodb...

Po planu je na vrsti "Veliki krog okrog Uršlje gore", zato zajahava in takoj v breg. Koča sledi koči, hriba pa nikakor ne zmanjka. Ornk že piham, 10 km je že za nama, potem zadevo podaljšava in odvijeva prav proti vrhu Uršlje gore. Tu se cesta strmo dvigne, priznam, z mukami ga tišim v ciljno ravnino. V pravem mrazu, snegu in megli prigurava do doma, ki je odprt in kjer nama začuda najbolj zapaše čaj. Potem še na foto-sešn do vrha Uršlje, cela Koroška leži pod nama - le vidi se jo bolj malo.
Sledi vratolomni spust, kjer ledeni kri v žilah in otrpnejo prsti na ročicah zavor!
Pa to sploh še ni vse...

Kotljada

počiva jezero v tihoti

štart

prva koča je seveda Smučarska

vse smo požrli

ciljni es

wau - vrh po 14 km klanca

Uršlja gora

Love is all around ali Koroška v srcu

povratek po celodnevnem šihtu

V očeh imava solzice! Čekirava še mlin in ko misliš, da gre samo še dol, spet brcamo v klanec. Za nameček naju napere še dež. Pokrajina pa sanjska, mirno, ne srečava žive duše. Malce spet motoviliva čez pašnike (temu se nekako ne znava izogniti), dečwa se priklopi na štrom, jest sopiham kot pokvarjen muzejski vlak. Še par dooolgih km klanca in potem odrešitev - nazaj pri jezeru. Uff... Kakšen krog!

nabralo se je čez dva jurja višincev

Ura je že pozna, ni čaja, ni kruha, ni nutele... Zatorej zapašejo plain palačinke takoj. Utrujena se pospraviva v najino gnezdece in poslušava Eurosong. Žur leta! Zala in Gašper naju popeljeta v deželo tižule-mižule...

palačinke bodo takoj

no, niso ble glih koj

v bistvu je bil šmorn :)

zarošeno gnezdece

Zjutraj se zbudiva sama pri Ivarčkem, zamesiva kofe in počasi naprej... Nedelja je, pri Šipcu ubodeva kao sveže krofe in potem poiskat Voranca. Navsezgodaj razburiva par psov, sama si ogledujeva  Prežihovo domačijo. Odpraviva se naprej preverit kwa dogaja v Šentanelu. Nič posebnega, poroka je dogajala! Nadaljujeva skozi Mežico in po dolgi makadamski proti Peci. Vreme sodeluje, visoka oblačnost, občasno se prikaže sonce. Na koncu ceste parkirava in še tri firklce samotnega sprehoda do Doma na Peci. Megleno, mrzlo in sneženo, pozdraviva Matjaža in olajšana odbrziva nazaj v dolino...

pri Prežihovih

spokojno

Voranc

največ pik je ravno pri nas

Vorančev kujavnk

sprehod na Peco

tu vlada zima

votlina kralja Matjaža

votlina carja Alija

En kup ovinkov še na drugo stran in že sva pred Črno. Tu naju premami tabla najslavnejše slovenske lipe - to pa moramo pogledat. Zadeva se sprevrže v popotovanje epskih razmer, ampak na koncu le uzreva mamo vseh lip. Čustva so na vrhuncu, od razburjenja se kar objemava, res sva dala vse od sebe. Poslikava (cela lipa gre not samo v vertikalno panoramo!) in nabereva vršičke za čaj (šala, šala) in še bolj epsko nazaj v Črno. Italjanskih tablic ni, dojenčka tudi ne, za hišo ne veva, katera je prava in se pač zadovoljiva samo s pogledom na legendarno smučišče. 

mama vseh lip

takole to zgleda

Še par urc vožnje in sva v domačih logih, kjer neusmiljeno dežuje.
Krasen odklop, pa tako malo je treba...

***

"Vprašaj, kaj me vodi dalje
So dosežki in razdalje
Kot list gre z vetrom in se mu upira
Jaz grem s tokom in se mu upiram"