30.6.19

DP in Vrba, 30.6.2019

V juniju dogaja!
V Radolc je potekalo DP v kolesarstvu z res kvalitetno udeležbo - Rogla, Mohorič, Pogačar, Bole, Brajkovič, Tratnik, ...
Smo navijali, zmagal pa je Domen Novak. Bravo!

gasa

klanc Na Smetiše

Klanc U Mišače

zmagovalna

Zvečer pa smo uleteli v Vrbo, kjer je Aleksander zbral krasno zasedbo in ustvaril skoraj nadrealistični dogodek... Mene je najbolj navdušil Gušti s solo izvedbo...

Vrba

nastopajoči Stras, Gušti, Mežek, Bučar, Hamo

***

29.6.19

Begunjščica, 29.6.2019

Begunjščica. 
Brez mene. 
Si še nisem opomogel od Jerebice.
Po slikah sodeč je bilo krasno, ampak ni bilo sile, ki bi me spravila spet v hrib...

planina Prevala

smerokazi

kwa pa ti tukeeej, bee?

vrh

Medtem sem se jaz zabaval z odprto kuhno :)
tri komada iznenada!

***


25.6.19

Jerebica, 25.6.2019

Na Dan državnosti pa najprej močan zajtrk (podprt s kofetom) na Pecolu, potem pa v dolino in na Jerebico. Sicer se je obetal hudo vroč dan, ampak, bomo že, a smo a nismo!?
Že začetek skozi bukovje mi je ob potokih znoja dal misliti, da mogoče pa le ne bo tko u izi. Potem se mi je že do sedla neverjetno vleklo. Za vsak vrh sem upal "Ta je!", ampak jbg, vedno je cilj še za devetimi gorami. Lepo je bilo, lepo, ampak gor sem se privlekel na pol nezavesten.
Kar dolgo sva se zadržala, da sem se vsaj približno umiril...
Razgledi pa res fantastični, vse imaš na dlani!
Potem je bilo treba še dol...

tjale gor "poskočimo"

bukovje z litri znoja

pogledi pa prekrasni

do vrha je bilo potem še svetlobno leto hoda

mogoče je tale? (upanje umira zadnje)

ni bil, tist tam čist zadaj na desni je (predvrh ;)

lepo in polno cvetja

počitek na vrhu
 
vrhunski razgledi

Aaaa, nisem se še tako namučil v življenju. Sonce me je ubilo v glavo, bil sem čemeren, tečen, zmatran, raz*izden, zlovoljen... Nisem verjel, da bom sploh prišel dol. Do sence v bukovju je bilo do-or-die! Nekako mi je uspelo - kako, res ne vem - potem še zadnjih par sto metrov po čistini in vročem soncu do avta. Odvržem ruzak, slečem majco in drito pod most (senca!) v tolmun mrzlega potoka. Tu sem nepremično ležal dobre pol ure, da sem nekako ohladil telo. Izkušnja je bila izvenzemeljska... Po glavi se mi je sprehajala ena sama misel...

***

"This is the end
Beautiful friend
This is the end
My only friend
The end"

24.6.19

Okrog Montaža, 24.6.2019

Po zabavi je bilo treba okrepiti še telo... Napokava in se zapeljeva do Pontebbe, potem pa zajahava bicikle in po FVG1 proti jugu. Woo-hoo, samo na dol, skozi tunelčke leti kr samo...
Potem odvijeva v dolino Dunje in grizeva v klanec s pogledom na Montaž. Super gre, ampak narava je opravila svoje. Cesto je pod vrhom enostavno odtrgalo, tudi peš se ni dalo...
Ja, nč, gremo naprej - Kluže (Chiusaforte) in vzpon proti Sella Nevei. Me je zdelalo, do vrha sem se komaj privlekel, a kaj, ko sva bila šele na pol.
Stiskal sem zobe, švical, gonil pedala, kilometri pa nikamorrrr...
No, nekako sem prišel do zasluženega pira, ki mi je vlil ravno toliko energije, da sem zmogel nazaj do Pontebbe. Milimeter manj kot 100km, 2.300 višincev. Kr dobr glede na zabavo prejšnji večer...

tunelčki na dol - zmaga!

že grizemo po dolini Dunje

ceste ni več, odšla je drugam...

muke

#footie na Rabeljskem

Snežnobeli je gotof

uff, tega sem si krvavo prislužil

prespat sva šla na Pecol

***

23.6.19

WoodHouse praznovanje, 23.6.2019

Spet zbrani, spet zabava!
Za predhodni šok je poskrbel Dixi, potem pa izvrstna vrtna zabava s saxom, čupastim triom + slavljenko na žaru, nadškofom, Zvezdano in vsem ostalim!
Ostani v cvetju, vedno!!!

Woodstock generacija

Dixiland

uleteli turisti

original ni preživel ;)


food-truck

alpski halal

Spet je blo krasno!

Pa še naučili smo se, kako se uporablja tole!


***

16.6.19

Storžič, 16.6.2019

Pred dopustom morava tradicionalno zlesti na Storžič.
Po povsem razsuti cesti se nekako priguncava do Doma pod Storžičem. Nisva tako zgodna, ampak folka pa tudi še ni veliko. Kreneva proti Žrelu, lep in vroč dan se obeta.
Do grebena kr fletno, par navitih pade mimo, ampak se ne damo. Hitro je hitro prehitro!
Na grebenu zapeče sonce, v trenutku naju oblije pravo poletje. Še ovce se stiskajo v edini senčni grapci.
Na vrhu je nekaj-centimetrska obloga ovčjih bobkov, vonjave v prebujajočem se dnevu so temu primerne. Mal se rehidrirava, poslikava in navzdol čez Škarjev rob. Tako doooolg ni bil še nikoli, sklepi na srečo niso povsem zatrokirali.

vse poti vodijo navzgor

ob zajli

na zajli

greben

Triglav light

še mal poplezavanja

proti soncu

razgledi po Gorenjski in naprej

sončni greben

razsvetljene ovce

proti vrhu

top shit

sestop in pogled nazaj 

Po res dooolgem zavijanju sva končno prišla do avta. Uff. Vsako leto se bolj vleče.
Doma smo potem užgali Webra, se napokali perutničk in zalegli kot dojenčki...

***

"You float like a feather
In a beautiful world
And I wish I was special"

9.6.19

Stol - Golica, 9.6.2019

Končno pravi poletni vikend! V soboto piknik "You can leave your hat on" z obilo dobre hrane, v nedeljo pa trening za prihajajoči dopust (ki se ga neizmerno veseliva). Napokava ruzake, testiranje opreme in sam-svoj-mojster pogruntavščin. Mladi vračajo usluge za srednješolske nočne vožnje v pižamah - navsezgodaj se dava zapeljati do Valvazorja.
Fajn sveže, še ne preveč vroče in grizeva proti Stolu. Na Prižnici šotorijo, proti vrhu piha in kar nekaj flik snega še leži po pobočjih. Na vrhu uživava in se razgledujeva po grebenu Karavank, ki ga bova prečila. Nič, najprej se malce spustiva, potem pa kar po vrsti osvajava vrhove - Potoški Stol, Vajnež, Mali vrh, Struška, Korenščica, ...
Vmes malce počivava (čivava!), si privoščiva sveže skuhano kavo, uganjava norčije na snegu, švicava med ruševjem, pihava navzgor, jamrava navzdol, občudujeva gorsko cvetje in s himalajskim korakom gori-doli napredujeva proti Golici.
Vroče je, sence ni, sklepi trpijo.

Kaj se beli tam na gori?

pod nama Dežela

panorama brezmejne lepote

greben Karavank z Julijci v ozadju

na drugi strani Ovčji vrh

Veliki Stol

proti Vajnežu

zimske radosti

sama na Vajnežu

mama, kava!

vseskozi po meji

polno cvetja

pogled na prehojen greben

prve ključavnice

pogled iz Struške proti Stolu

proti Golici

Mala Golica je pobeljena

tako to zgleda

ključavnice

Kaj se beli tam na gori?

Ko sem pod Malo Golico ugledal kočo je bil moj cilj določen. Dečwa pa je poskočila še na vrh Golice - vsa čast!
Pri koči se razkomotim, "popijem si pivo" in ogledujem pisano druščino pohodnikov, po govorici sodeč zbranih iz vseh vetrov. Ampak treba je še navzdol. Sklepi škripajo blues, bolečina se seli od gležnjev preko kolen do kolkov in nazaj. Kr muka. Par sto metrov pred dolino mi povsem zariba desno koleno, tancam in sam sebe prepričujem, da bo šlo. Privlečem se do avta, kjer naju čaka prevoz do doma. Odrešitev. Hvala sine.

Doma bolečina ni popustila. Po 10 urah odisejade sem si želel le kavča. A glej ga zlomka, koleno me je tako bolelo, da nisem mogel niti ležati. Presenetljivo mi je najbolj pasalo, če sem hodil. In evo absurda - zmatran ko pes sem po desetih urah trekinga še eno uro hodil po stanovanju!

***

"Walk this way, talk this way
Ah, just give me a kiss
Like this"