Takoj, ko so objavili traso za Giro 2023 sva zacahnala predzadnjo etapo - gorski kronometer na Sv. Višarje. To bo poslastica! Punca ga je že prebrcala, še bolj je začinjen kot Zoncalan.
Teden dni prej se v deževnem in turobnem vremenu izvidniško zapeljeva v dolino Mrzle vode. Uparkirava pri cerkvici, valjda sva sama, v dežju in megli pač noben ne hodi. Midva pa na ogled, kako se na dan dirke izogniti gužvi. Pot je strma k pra*ica, je trajalo krepko čez dve uri, da sem se privlekel gor. Sneg še leži, videlo se ni nič, od priprav na opevano dirko pa sva zasledila le en transparent in en rožnati otroški bicikl (pri isti gostilni). Wtf, tut Italjančki vse delajo na zadnji dan!?
No, pride sobota in masovno romanje na Višarje. In odločilni kronometer. Primož skupno drugi s slabe pol minute zaostanka, a ga ni Slovenca, ki ne bi verjel, da mu bo uspelo.
Že po TV je zgledalo noro, Smreč je na radiu ogreval že od jutra. V zgodnem popoldnevu se brez težav uparkirava ob Ziljici in po že znanem kolovozu strmo v breg. Avtomobilov sicer je nekaj, ampak ljudi pa ne preveč. Dan je lep, jasen, pot je speljana večinoma skozi gozd in vsaj sonce ne nabija. Po dveh urah grizenja kolen uletiva na Višarsko planino, tu pa povsem drugo vzdušje. Zastave, precej ljudi se vzpenja proti vrhu, temperatura raste. Višarje so odete v slovenske trobojnice. Noro je!
Utaboriva se na ovinku dobrih 800m pred ciljem, kjer se klanec precej postavi pokonci. Tisoče navijačev, vihrajo skoraj izključno slovenske zastave, vzdušje je NORO. "Kdor ne skače..." pa to!
Navijamo za vse. Čakamo pa seveda na zadnje tri in Primoža!
Vzdušje se stopnjuje, Primož je startal. Žal ni screen-a, tudi net je "umrl", tako da spremljamo bolj na slepo. Po sms se začne širiti novica, da ima Primož težave s kolesom.
"Pa ne že spet!!!" "Kakšna smola!" "A se mu ne more enkrat poklopit!?"
Napeto čakamo, pride motor, sirena, za njim Primož - osredotočen, goni kot v transu, slina mu teče iz ust. Vzdušje doseže vrhunec, tulimo kot nori, zastave vihrajo! Primož "dviga mašino v nebo". Noro, kako to leti v tak klanec!
Potem čakamo, Thomasa kar dolgo ni, ko pride se že na uč vidi, da nima take hitrosti. "Mrbit pa le rata!" se bodrimo...
Traja kar nekaj minut, ko priletijo prvi sms-i. "ZMAGAL JE! Za 6 sekund!" vpije nekdo za nama. Potem vpije še drugi, pa tretji, glas se širi. Traja par minutk, novica zaokroži, folk eksplodira. Navijanje, vpitje, bakle, zastave vihrajo do neba! Šibamo na podelitev, vzdušje je nadrealistično. Ko ugledamo cilj in množico ljudi ter zastav spiker ravno napove novo "malja rosa" - incredibile Primož Roglič!!!
Kakšna dirka, Thomasu je dal 40 sekund, pa še ketna se mu je snela na klancu! Kralj!!!
Konfeti, bakle, zastave. Noro je, objemamo se. Množica v skupinski ekstazi!!!
Skačemo in gledamo Primoža na big-screenu! Neverjetno!
Na hribu pod odrom se poveseliva s sonarodnjaki, potem pa ovita v zastavo počasi nazaj v dolino.
Čustva so nepopisna, ponos nas preveva vso pot do avta...
pot 612a iz doline Mrzle vode
tole je bilo edino, kar je kazalo na Giro prihodnjo soboto
dan tekme in množice na poti navzgor
Sv. Višarje
cilj kronometra pri gondoli
.jpg)
slovenski ovinek...
...in množica zastav
vzdušje je neverjetno
.jpg)
"Ajde Primož!!!"
na polno!
Thomas je zgledal počasnejši...
"ZMAGA!!!"
gremo na razglasitev
zastave vihrajo
Noro, noro, NORO!!!
Uuu, kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšen razplet!
Kreneva naprej čez Predil do Bovca, kjer v kampu Prijon otvorimo začetek sezone.
Craft, diasi in Milica...
Od vsega razburjenja nama "ketna pade dol" že po prvi rundi.
Zjutraj se zbudimo v lep dan, zapaše kofe, potem pa na lagani zajtrk ob Soči.
Prjatli, sonce, voda, zrak, svoboda...
To je to, odmisliš vse...
cukr padu
retro zajtrk ob Soči
chill "pod oljkami" ;)
"če se neb kr not vrgwa?"
"Krasna si, bistra hči planin"
Še mal sprehoda ob Soči, pred dežjem pa čez Sorico nazaj proti domu...
***
"We are the champions, my friends
And we'll keep on fighting till the end"
