Ena mal daljša, kolesarska. Greva v Karavanke pogledat, kjer pozimi turamo in smučamo.
Od doma se namlinčkaš že do Jesenic, kjer se pri odcepu za Plavški Rovt hrib šele začne. V zmernem tempu najprej po asfaltu, potem po makadamu proti kmetiji Zakamnik. Tu pot odvije na bolj strm makadam (del turnokolesarske poti Transkaravanke) - tempo se ustrezno prilagodi, kot tudi kadenca in sapa ;)
Na Rogarjevmu rovtu srečava dva domačina, ki nama malo obrazložita kam in kako. Do najinega cilja gre seveda najbolj strma! Kr dobr je treba prtiskat, klanec popusti šele nekaj pred bajto. Še zaključek in že sva na hidraciji na klopcah na Hruščanski planini...
"glih kele greva"
odrešitev po strmih klancih
Dihej, dihej!!!
mal sva šla še prot Rožci nogce pretegnt
Rogarjev rovt je dolvn velik bl prjazn ;)
Auuu, ja, kr strmo. Sva fejst dihala!
Sva pa sama, mir in tišina. Ljudi ni, krave so pospravili. Vrhunsko!
Potem dooolg spust navzdol vse do Plavškega rovta. Baterije v nogah so še bile, greva še čez Planino pod Golico proti Križevcu. Sej, nč ne rečem, lepo je, lepo, ampak se pa vleče!
Končno spust, noge na balanco, leti k sneta skira! Padeva mimo doma Pristava in kar naprej do Javorniškega rovta. Potem pa spet mlinčkanje (kar odvečno) čez Potoke in Žirovnico do doma.
In spet dihamo...
***
"Tist, k ste ga čakali
pleše z volkovi in vpije s šakali,
zdej ste dočakali moč verbalnega prepiha,
vse to, vse to, vse to - v času enga diha.
Dihi z mano, dihi z mano ..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar