31.7.17

Monte Zoncolan, 31.7.2017

Zbudila sva se v kristalno jutro. 
Za zaključek dolomitske eskapade sva imela v planu še kraljevi vzpon na Monte Zoncolan.
Na izi sva pozajtrkovala in se po zanimivih cestah skozi Campolongo, Sappado, Frassenetto, Rigolato, Comeglians pripeljala do Ovara. Tu pa že table za Zoncolan. Še kapučin v bližnji kofetariji, wc in zajahamo bicikle!

"Če ne veš, ne boli!" je bil moto napada na 10km strašnega klanca. 
Štartala sva okrog 11h dopoldne v hudi pripeki.
Mimo znamenite cerkve in naprej do Liariisa - ogrevanje. Tu ostro desno na "Strada al Zoncolan (8,5km)". No, pa saj ni take drame, sem si mislil, ko sem premleval prebrane izpovedi kolesarjev - vsi po vrsti so klanec opisovali kot nekaj najtežjega, kar so prebrcali.
Potem se je pa začelo...

Klanec poskoči na dobrih 17% in v bistvu ne popusti do vrha. Polovica klanca naj bi bila v senci, ampak ker kolesariva opoldne, nama sveti točno na buče. Peklensko vroče in strmo, niti za odžejat nimaš časa, samo leva-desna in šteješ obrate do naslednje table s kolesarskimi legendami.
Ahhhh, švic se zliva, peklensko vroče, noge pečejo... Še ovinkov, kjer bi vsaj za trenutek predahnil, je zelo malo.
Kake 4 km sem se tolažil, da še malo, "pa more se mal poravnat!", da se odžejam... nič... zaman...
Samo rini navzgor - na srečo vsaj prometa ni!
Auuu, šele pred prvim tunelom (v predzadnjem km) se toliko poravna, da stisnem gel in ga zalijem s par požirki. Vroče mi je za znoret - Snežno beli na aparatih!
Potem pa končno prvi tunel, ni več sonca, hladno, kaplja... nebesa!!!
Takoj za prvim pa še drugi in malo naprej še tretji tunel.
Oooo, nove moči so tu. Še zadnji kilometer po čistini. Še zadnji ovinek (strm ko prasica), potem pa še par sto metrov... in NA VRHU!!! Yeeeaaaaaahhhh!!!

prekrasno jutro v Auronzo di Cadore

štart iz Ovara

ni znanosti - naravnost & navzgor

lahkotno proti cerkvi (prvi km)

v Liariisu ostro desno

zadnji moment, ko misliš, pa saj ni neke drame...

začetek "ta pravega" klanca

vroče, strmo, boleče - skratka uživancija

eni so pa še frišni

če ga je zmogel Pantani, ga bomo pa tudi mi!

ultimo km

tunel odrešitve


še zadnji metri pred vrhom - pulz na 200+

ZMAGA!!!

tole so špageti tik pod vrhom

zdej pa samo še dol

gasa!

"polagam"

Ufff, rabil sem kar nekaj minut, da sem prišel k sebi in se umiril.
Hudo, hudo... in vroče!
Vseeno sva bila navdušena, takega hriba res še nisva prevozila.
Po obveznem slikanju "pri spomeniku" pa samo še navzdol...
Yipiiii, letiiii...
Srečava par kolesarjev z grimasami, bežno se spomnim svojega trpljenja, ampak hej... "pojedli smo ga za šalo, tastar!"

V Ovaru si privoščiva "top 3" prigaran pir.
Potem pa res lagano naprej, Tolmezzo in po Reziji preko Sella Nevee do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila osvežitev! 

zaslužena osvežitev

Rezime:
Klanec je res peklenski, 8km ne popušča, dejansko nimaš časa niti vzeti bidona.
Zoncolan - mnogo za*eban!

    profil (vir: climbbybike.com)

pa še en link na opis:

***
PS
Nabila me je za več kot 10 min!


Ni komentarjev: