Podaljšan vikend in izlet presenečenja!
Vse rešeno, plan izdelan, napokava posteljo, pritikline in kolesa. In gasa...
Pogledat v Tinino deželo.
Vožnja je doolga, res dooolga. Po zavitih cestah se končno pripeljeva v Ravne (časovno skoraj nekaj podobnega kot do Pašmana) in seveda šele v tretjem poskusu vdaneva park. Klasika. Čebelarji že zborujejo, oprašujejo še ne. Midva se bolj navdušiva nad Kotljado. Ogorčen boj za zmago med dvema udeležencema, probamo oba-oba, vmes 4 ta kratke plus velkam-kanape in Luciferjev jajček. Oba "kotljadarja" sedeta, oba "duz-puan". Polnih želodčkov potegneva pod Uršljo goro do Ivarčkega jezera. Ne vem, nekam zapuščeno nama deluje, zgleda spet ena naših klasičnih zgodb...
Po planu je na vrsti "Veliki krog okrog Uršlje gore", zato zajahava in takoj v breg. Koča sledi koči, hriba pa nikakor ne zmanjka. Ornk že piham, 10 km je že za nama, potem zadevo podaljšava in odvijeva prav proti vrhu Uršlje gore. Tu se cesta strmo dvigne, priznam, z mukami ga tišim v ciljno ravnino. V pravem mrazu, snegu in megli prigurava do doma, ki je odprt in kjer nama začuda najbolj zapaše čaj. Potem še na foto-sešn do vrha Uršlje, cela Koroška leži pod nama - le vidi se jo bolj malo.
Sledi vratolomni spust, kjer ledeni kri v žilah in otrpnejo prsti na ročicah zavor!
Pa to sploh še ni vse...
Kotljada
počiva jezero v tihoti
štart
prva koča je seveda Smučarska
vse smo požrli
ciljni es
wau - vrh po 14 km klanca
Uršlja gora
Love is all around ali Koroška v srcu
povratek po celodnevnem šihtu
V očeh imava solzice! Čekirava še mlin in ko misliš, da gre samo še dol, spet brcamo v klanec. Za nameček naju napere še dež. Pokrajina pa sanjska, mirno, ne srečava žive duše. Malce spet motoviliva čez pašnike (temu se nekako ne znava izogniti), dečwa se priklopi na štrom, jest sopiham kot pokvarjen muzejski vlak. Še par dooolgih km klanca in potem odrešitev - nazaj pri jezeru. Uff... Kakšen krog!
nabralo se je čez dva jurja višincev
Ura je že pozna, ni čaja, ni kruha, ni nutele... Zatorej zapašejo plain palačinke takoj. Utrujena se pospraviva v najino gnezdece in poslušava Eurosong. Žur leta! Zala in Gašper naju popeljeta v deželo tižule-mižule...
palačinke bodo takoj
no, niso ble glih koj
v bistvu je bil šmorn :)
zarošeno gnezdece
Zjutraj se zbudiva sama pri Ivarčkem, zamesiva kofe in počasi naprej... Nedelja je, pri Šipcu ubodeva kao sveže krofe in potem poiskat Voranca. Navsezgodaj razburiva par psov, sama si ogledujeva Prežihovo domačijo. Odpraviva se naprej preverit kwa dogaja v Šentanelu. Nič posebnega, poroka je dogajala! Nadaljujeva skozi Mežico in po dolgi makadamski proti Peci. Vreme sodeluje, visoka oblačnost, občasno se prikaže sonce. Na koncu ceste parkirava in še tri firklce samotnega sprehoda do Doma na Peci. Megleno, mrzlo in sneženo, pozdraviva Matjaža in olajšana odbrziva nazaj v dolino...
pri Prežihovih
spokojno
Voranc
največ pik je ravno pri nas
Vorančev kujavnk
sprehod na Peco
tu vlada zima
votlina kralja Matjaža
votlina carja Alija
En kup ovinkov še na drugo stran in že sva pred Črno. Tu naju premami tabla najslavnejše slovenske lipe - to pa moramo pogledat. Zadeva se sprevrže v popotovanje epskih razmer, ampak na koncu le uzreva mamo vseh lip. Čustva so na vrhuncu, od razburjenja se kar objemava, res sva dala vse od sebe. Poslikava (cela lipa gre not samo v vertikalno panoramo!) in nabereva vršičke za čaj (šala, šala) in še bolj epsko nazaj v Črno. Italjanskih tablic ni, dojenčka tudi ne, za hišo ne veva, katera je prava in se pač zadovoljiva samo s pogledom na legendarno smučišče.
mama vseh lip
takole to zgleda
Še par urc vožnje in sva v domačih logih, kjer neusmiljeno dežuje.
Krasen odklop, pa tako malo je treba...
***
"Vprašaj, kaj me vodi dalje
So dosežki in razdalje
Kot list gre z vetrom in se mu upira
Jaz grem s tokom in se mu upiram"
Ni komentarjev:
Objavite komentar