9.6.19

Stol - Golica, 9.6.2019

Končno pravi poletni vikend! V soboto piknik "You can leave your hat on" z obilo dobre hrane, v nedeljo pa trening za prihajajoči dopust (ki se ga neizmerno veseliva). Napokava ruzake, testiranje opreme in sam-svoj-mojster pogruntavščin. Mladi vračajo usluge za srednješolske nočne vožnje v pižamah - navsezgodaj se dava zapeljati do Valvazorja.
Fajn sveže, še ne preveč vroče in grizeva proti Stolu. Na Prižnici šotorijo, proti vrhu piha in kar nekaj flik snega še leži po pobočjih. Na vrhu uživava in se razgledujeva po grebenu Karavank, ki ga bova prečila. Nič, najprej se malce spustiva, potem pa kar po vrsti osvajava vrhove - Potoški Stol, Vajnež, Mali vrh, Struška, Korenščica, ...
Vmes malce počivava (čivava!), si privoščiva sveže skuhano kavo, uganjava norčije na snegu, švicava med ruševjem, pihava navzgor, jamrava navzdol, občudujeva gorsko cvetje in s himalajskim korakom gori-doli napredujeva proti Golici.
Vroče je, sence ni, sklepi trpijo.

Kaj se beli tam na gori?

pod nama Dežela

panorama brezmejne lepote

greben Karavank z Julijci v ozadju

na drugi strani Ovčji vrh

Veliki Stol

proti Vajnežu

zimske radosti

sama na Vajnežu

mama, kava!

vseskozi po meji

polno cvetja

pogled na prehojen greben

prve ključavnice

pogled iz Struške proti Stolu

proti Golici

Mala Golica je pobeljena

tako to zgleda

ključavnice

Kaj se beli tam na gori?

Ko sem pod Malo Golico ugledal kočo je bil moj cilj določen. Dečwa pa je poskočila še na vrh Golice - vsa čast!
Pri koči se razkomotim, "popijem si pivo" in ogledujem pisano druščino pohodnikov, po govorici sodeč zbranih iz vseh vetrov. Ampak treba je še navzdol. Sklepi škripajo blues, bolečina se seli od gležnjev preko kolen do kolkov in nazaj. Kr muka. Par sto metrov pred dolino mi povsem zariba desno koleno, tancam in sam sebe prepričujem, da bo šlo. Privlečem se do avta, kjer naju čaka prevoz do doma. Odrešitev. Hvala sine.

Doma bolečina ni popustila. Po 10 urah odisejade sem si želel le kavča. A glej ga zlomka, koleno me je tako bolelo, da nisem mogel niti ležati. Presenetljivo mi je najbolj pasalo, če sem hodil. In evo absurda - zmatran ko pes sem po desetih urah trekinga še eno uro hodil po stanovanju!

***

"Walk this way, talk this way
Ah, just give me a kiss
Like this"
   

Ni komentarjev: