Na Kulturneža je treba v hrib! Sploh, če te lep dan kliče...
Že navsezgodaj so naju navdušili borderji - spet dve medalji. Bravo Gloria, bravo Tim!
Noro!
Čist pod vtisom sem hotel kar board napokat za turo :) Dobr, da ga nimam...
Zavijeva v bohinjske konce, mimo Kozjega hrbta (žičnica dela, otroci smučajo, jeeee) na Ravne. Parking leden (sva se sicer kasneje prepričala, da je lahko še bolj ledeno!), nekaj avtov, eni že hodijo. Sonce sveti, sneg pa trd in pomrznjen - spustil ni niti za milimeter. Že po dvojki zdrsava, trojka (ki je bila in je vedno v senci) je pa sploh peklenska. Priborbava do zadnje strmine (ki se šajna v soncu) in natakneva srenače. Nekateri so obračali...
Tudi s srenači precej motoviliva, strmina je res ledena. Na polovici obupam, snamem dile in po nadelanih štapnah pazljivo do vrha. Zgoraj se od silnega ledu vse blešči.
Do hišice, kjer sta za izmučene borce strateško postavljena fotelja - počijeva, se okrepčava in počasi nazaj na dile.
Po strmini ni variante, greva kar naokoli po družinski. No, tudi tu ni prav nič spustilo. Ropota in trese, hrup robnikov je peklenski. Gor hodeči so prestrašeni!
Na srečo gre več ali manj naravnost.
Ledeno, ledeno...
sedeži, že 12 let zamrznjeni v času
(ŠTOS)
mau je zarašen...
...pa fest leden!
zgornja postaja trojke
pogled navzdol
Zgleda so organizatorji progo dobro utrdili in zalili z vodo, vmes pa vbrizgali še galone betona.
Pretresena prihrumiva do žičnice. Tu sicer sije sonce, ampak spustilo pa ni prav nič. Dodatno še vse naluknjano. Trese, premetava, ropota, škripa - občutek je, kot da te bo sezulo. Banzai! Nedvomno splašiva ves živelj in se komaj ustaviva pred cesto.
Ufff, trrrrrda je bla-a-a-aa... Razmajana sva od gležnjev do zob ;)
***
"Ledena, ledena, ledena"
Ni komentarjev:
Objavite komentar