Da, da, da!
Navdušena nad včerajšnjo pokljuško smučarijo sva morala izkoristiti še nedeljo. Glava mi je govorila, da Zelenico in Begunjščico bomo pa u izi, ampak telo nekako ni sodelovalo.
Parking klasično zaparkiran, navzgor že povorke. Res zanimivo, če bi delali statistiko obiskovalcev, bi bila Zelenica v vrhu slovenskih smučišč.
Zaženem se tako v začetno poledenelo pobočje, že do prve bajte sem bil precej zadihan. A sva tko stopila? Pod vstopom v Šentanca, kjer nataknem srenače, je že gorela rezerva. Telo se je upiralo, noge so bile težke. Ko si utrujen, te potem moti vsaka malenkost - preozka špura za te plohe, oddrsavaš celo s srenači, palice ne najdejo prave opore, kick-turni se ne izidejo, dile so težke ko prasica... V tem stilu sem motal po Šentancu, pod vrhom sem si nadel dereze (paščki se zavozlajo, zamenjam levo z desno, traku ne morem udeti skozi rinko,...) in dal dile na ruzak (ne morem odpeti trakcov, palice se nekako ne uležejo, ko zašponam se mi zatakne rokavica za šnolo,...). Zategnem pancarje (valda se uščipnem na vseh štirih klipsnah), cepin v roko (mi skoraj pobegne) in gasa. Štapne so seveda previsoke, matram se kot velblod v puščavskih sipinah, ne gre nikamor. Na grebenu sem že povsem iz sebe, vintalam, prestavlja me veter, vmes naletavajo še snežinke. Točno v oči, se razume! Nekako mi uspe priti do vehte nad vstopom v Centralno. To je to - konec sage. Boljša polovica pa medtem skaklja, slika, naprej-nazaj, "sej greva čist počas", "še jurja višincev ni", "nisem se niti zašvicova"... Hja, ni enostavno, ni.
Zakaj ne morem biti ti??
Začetek smučarije mi da nove energije. Sicer se je vreme zaprlo, ampak vidljivost je ok, Centralna pa na široko zalita in polna napihanega, mehkega snega. Uživancija! Res vrhunska smučarija!
spet gonimo navkreber
njegovo veličanstvo - Šentanc
ko me je čakala na grebenu, me je nazumirala
opotekajoče proti vrhu
smučarija po napihančku je vrhunska
marsovec
ta zgornja je prijela
pod stenami je najboljša bela roba
pod Centralno na plazu
prašimo v dolino
Wau. Super!
Tudi pod bajto po bivšem smučišču so napihani trakovi, po katerih se da prav užitkarsko zapeljati. Potem dolg karving po ravnini in še zadnje povsem ledeno pobočje. Ustaviš se pri avtu - tako ali drugače!
Vrhunsko - me je pa izmozgal, sem šel zgodaj spat. Jutri po petih mesecih "od doma" spet v pisarno...
***
"Everything you do is irresistible
Everything you do is simply kissable
Why can't I be you?"
